VSL sklep I Kp 1186/2004

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani

ugodil predlogu predsednice senata in ni dopustil obtožbe zoper obd.

Z. K. za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po

II. odst. 311. člena KZ v zvezi s členoma 2 in 25 KZ ter kazenski

postopek ustavil in v skladu s takšno odločitvijo s stroški

kazenskega postopka ter potrebnimi izdatki obdolženca in potrebnimi

izdatki ter nagrado njegovega zagovornika obremenil proračun.

Zoper takšen sklep se je pritožila okrožna državna tožilka

zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, naj sodišče

druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti

obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr. št.

Kt (1)1798/04 z dne 6.5.2004 in odloči, da se kazenski

postopek zoper obd. Z. K. nadaljuje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev senata sodišča prve stopnje v

izpodbijanem sklepu, da je za storilca - obdolženega Z. K. nedvomno

milejši tisti zakon, po katerem njegovo ravnanje ne predstavlja

izvršitvene oblike storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda

čez državno mejo in zato sploh ni pomembna višina zagrožene kazni za

takšno dejanje. Glede na opis obdolženčevega ravnanja v vloženi

obtožnici očita okrožna državna tožilka obd. Z. K. storitev poskusa

kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po II. odst.

311člena KZ v zvezi s členoma 2 in 25 KZ, ki je veljal do 5.5.2004.

Res sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, kot jo poda državni

tožilec, pač pa le na opis obdolženčevega ravnanja, ki pa v vsakem

primeru onemogoča subsumnpcijo pod katerokoli določbo noveliranega

311člena KZ. Očitek poskusa storitve enkratnega dejanja (spraviti

dva ilegalna prebežnika iz Slovenije v Italijo) ni mogoče umestiti

pod določbo novega III. odst. 311. člena KZ, ki pomeni v svojem prvem

delu ponavljajoče se in ne enkratno dejanje (kdor se ukvarja,

nezakonito spravlja, prevaža, pomaga pri skrivanju...), kakor tudi ne

pod drugi del te določbe, ki se nanaša na skupino tujcev, ki pa jo

dve osebi po veljavni sodni praksi ne moreta predstavljati. Zmotna je

zato ocena pritožnice, da je mogoče opis dejanja v obtožnici umestiti

tudi pod določbo III. odst. 311. člena KZ, ki je začel veljati

5.5.2004. Ta zakon je torej za obdolženca milejši in ga je potrebno

uporabiti ne glede na to, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje

poskusil storiti še v času veljavnosti prejšnjega zakona, ko so bili

v njegovem ravnanju podani vsi zakonski znaki storitve poskusa

očitanega kaznivega dejanja.

Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje pritožbo

državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.