VSL sodba I Cp 1575/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

za plačilo zneska 2.970.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

9.10. 1995 dalje do plačila in plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do

plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da

plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 629.892,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku

15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in

spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zhatevku po

temelju ugodi oz. podrejeno, da se sodbo sodišča prve stopnje

razveljavi in vrne zadeva v ponoven postopek sodišču prve stopnje

pred spremenjen senat, tožeči stranki pa se povrnejo njeni pritožbeni

stroški. Navaja, da se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje

izvedenca L. in s tem kršilo 8. člen ZPP ter 243. člen ZPP,

posledično pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec L.

namreč ni strokovno usposobljen za ugotavljanje vzročne zveze med

toženčevimi posegi v konstrukcijo mostu in nastalo škodo. Na drugi

strani pa vsi ostali izvedenci oziroma izvedeni priči razpolagajo z

ustreznim strokovnim znanjem s področja hudourništva in gradbene

stroke. Izvedenec L. je tudi nenaklonjen tožniku ter neobjektiven,

saj si izmišlja nove vzroke in se spušča v pravna in druga vprašanja,

za katerih raziskovanje sploh ni poklican. V nasprotju z

videoposnetkom kot vzrok navaja, da naj bi pri skali s kipcem prišlo

do zajezitve in da naj bi tožnik v strugo nalagal material.

Izvedenčeve ugotovitve so tudi v nasprotju z ugotovitvami drugih

izvedencev in izvedenih prič. Vsak od njih kot dejavnik izpostavlja

neprimerno konstrukcijo mostu. Tako tudi ni res, da se mnenje

izvedenca L. ujema z drugimi izvedenci, temveč prav obratno. Res je

obilica padavin prvi vzrok po mnenju vseh izvedencev. Vendar pa gre

za naravni vzrok, katerega je potrebno pripisati tožencu, ker je z

njim mogel računati. Hudourniški značaj Zgornje Sore, njena rušilna

moč in dejstvo, da le ta poplavlja ob večjih padavinah, so

okoliščine, ki so bile tožencu ves čas znane. Tudi med vzroki, ki

jih ugotavlja izvedenec L. je večina takih, ki jih je potrebno

označiti kot naravne vzroke. Poudarja tudi, da nobena od pravdnih

strank do prvega naroka za glavno obravnavo ni navajala kot razlog za

poplavo nevzdrževanje struge, višine poti, lege stanovanjske hiše

tožeče stranke in ureditve brežine. Zato teh dejstev niti sodišče

niti izvedenec L. ne bi smela upoštevati. Ker je sodišče v svoji

sodbi ugotovilo tudi ta dejstva, je preneslo procesno vodstvo na

izvedenca in kršilo načelo kontradiktornosti in 243. ter 286. člen

ZPP. Ob pravilni uporabi procesnih predpisov (286. člen ZPP),

upoštevanju izvedenih dokazov (video posnetka) ter pravilni uporabi

materialnega prava (154. člen ZOR), bi moralo torej sodišče prve

stopnje ugotoviti, da je odgovornost za nastalo škodo na toženi

stranki, saj je nepravilna izvedba mostu edini upoštevni človeški

dejavnik celo po izvedeniškem mnenju izvedenca L. Izvedenec L. tudi

na pamet navaja, da leseni most ne bi preprečil poplave oziroma

spremenil njenih posledic, pri čemer, da bi te posledice nastale "po

vsej verjetnosti". Zgolj z mnenjem izvedenca o verjetnosti določenega

teka dogodkov ni mogoče izpodbiti prepričljivo dokazane vzročne zveze

med toženčevimi neprimernimi posegi v mostno konstrukcijo in nastalo

škodo, ki so jo potrdili drugi štirje strokovnjaki. Pritožnik tudi

predlaga, da si pritožbeno sodišče ogleda videoposnetek, iz katerega

izhaja, da je vzrok poplave porušitev levoobrežnega opornika

betonskega mostu, ki je zajezil pretok Zgornje Sore. Tožnik je brez

dovoljenj izdelal neprimeren most, s katerim je ogrozil pretočnost

reke. Če bi tožena stranka le obnovila prvotni leseni most, do

zajezitve reke ne bi prišlo, saj bi narasla voda lesene deske in

nosilce odplavila, levi obrežni zid ne bi bil spodkopan, tako da tudi

do izliva reke na parcelo pritožnika ne bi prišlo. Za navedene

ugotovitve sodišče ne bi potrebovalo nobenega izvedenca. Sodišče prve

stopnje tudi ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča v prvem

razveljavitvenem sklepu. Podrejeno pritožnik izpodbija tudi odločitev

o stroških, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi sploh ni navedlo,

katere stroške je priznalo toženi stranki, tako, da tožnik navedb

sodišča o 3400 odvetniških točkah sploh ne more preizkusiti. Sodišče

prve stopnje se sklicuje le na stroškovnik, pri čemer tožeči stranki

stroškovnik sploh ni bil vročen. V tem delu je torej obrazložitev

izpodbijane sodbe pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zaradi

česar je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega

postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba temelji na popolni

in pravilni ugotovitvi pravno odločilnih dejstev in je pravilna tudi

v materialnopravnem pogledu. Tudi ni storjenih kakšnih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, tako ne tistih, ki jih očita

pritožnik, kot tudi ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje

paziti po uradni dolžnosti. Da se izgone nepotrebnemu ponavljanju se

sicer pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje,

glede na pritožbene očitke pa posebej navaja:

Sodišče prve stopnje je strokovna vprašanja v zvezi z obstojem

vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo ugotavljalo

na podlagi izvedenskih mnenj postavljenih izvedencev (ZRMK oziroma v

okviru te strokovne institucije izvedencev R. in D., ter izvedenca

L.) ter izvedenih prič Č. in P. Upoštevaje določbo 244. člena ZPP je

mogoče v tem pravdnem postopku upoštevati le mnenje izvedencev, ki

jih je s sklepom določilo sodišče, ne pa tudi mnenj izvedenih prič,

torej oseb, katerih pričanje je v dokazne namene predlagala ena od

pravdnih strank. Zato je pritožbeno sklicevanje na mnenja izvedenih

prič neutemeljeno že zgolj iz tega razloga. Pritožbeno sodišče pa

nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je

izvedenec gradbene stroke L., ki ima edini od izvedencev ustrezno

znanje in izkušnje s področja hidrotehnike (torej s področja, ki

pojasnjuje tudi delovanje sil vode in posledice takšnega delovanja),

natančno in najprepričljiveje odgovoril na postavljena strokovna

vprašanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje

utemeljeno oprlo svojo odločitev na strokovna pojasnila tega

izvedenca, ne pa na manj celoviti in slabše obrazloženi mnenji

izvedencev R. in D. Na podlagi pritožbenih trditev ni mogoče

sklepati, da bi bil izvedenec L. neobjektiven oziroma pristranski v

razmerju do tožnika. Predvsem so tudi po oceni pritožbenega sodišča

odločilne njegove jasne, strokovne in dovolj obrazložene ugotovitve,

da bi do poplave tožnikove parcele oz. do nastanka enake škode prišlo

tudi v primerih, če tožnik ne bi mostu obnovil, torej če ne bi

opravil nobenega posega, oziroma če bi postavil enak lesen most, kot

je obstajal pred škodnim dogodkom, pa tudi če bi obnovil še podpornik

na levi strani brežine, torej na strani, ki pripada tožniku.

Izvedenec kot razloge za te svoje zaključke navaja predvsem izredno

moč narasle vode, dotrajanost tudi opornika prejšnjega mostu,

preplitvo strugo oziroma dejstvo, da bi se ob betonski most, kjer

bi bil obnovljen tudi levi podpornik zagozdila debla z vejami

(primerjaj v razloge sodbe na strani 8 povzete izvedenčeve

ugotovitve), in torej njegovi zaključki niso napravljeni "na pamet"

in niso "brez podrobnejše utemeljitve", kot očita pritožnik. Res pa

izvedenec tudi betonski most oziroma način izgradnje mostu navaja

kot enega od dejavnikov, vendar pa ob povedanem ne kot takšnega, ki

bi prispeval, da je do poplave in posledično do škode sploh prišlo

ali da je bila škoda zaradi toženčevega posega večja, kot bi bila v

primeru obstoja prejšnjega lesenega mostu (primerjaj v razloge

izpodbijane sodbe povzete izvedenčeve ugotovitve). V pritožbi

izpostavljeni izraz - "po vsej verjetnosti" pa izvedenec uporabi le

enkrat in sicer v zvezi z oceno, da bi v primeru, če bi ostal

prejšnji most, voda najprej vdrla čez pot; v nadaljevanju pa

izvedenec svoje zaključke podaja s stopnjo gotovosti (primerjaj

izvedenčeve ugotovitve na list. štev. 90 v spisu). Že ob takšnih

ugotovitvah pa je pravilno pravno stališče prvostopnega sodišča, da

med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo ni pravno relevantne

vzročne zveze, torej takšne vzročne povezave, ki bi jo pravo

priznavalo kot ustrezno podlago oziroma element odškodninske

odgovornosti domnevnega povzročitelja škode. Če bi nastale enake

posledice tudi ob izostanku toženčevega posega, zaradi katerega je

tožnik uveljavljal v tej pravdi odškodninski zahtevek, pa tožencu

tudi ni mogoče pripisati nobenega od vzrokov, ki so prispevali k

nastanku škode, med katere spadajo nedvomno predvsem naravni vzroki

(predvsem izjemno hude padavine, kar ugotavljajo vsi izvedenci), ter

posledično izredno močan udarni val, ki bi ne glede na izvedbo mostu,

povzročil poplavljenje toženčeve parcele. Tako se izkaže kot

nepomembno tudi pritožbeno razglabljanje, kateri vzroki za nastanek

škode so razvidni iz videoposnetka, kateri pa ne (pritožbene trditve,

da ni izkazano, da bi skala s kipcem povzročila zajezitev, ter da ni

dokazano, da naj bi prav tožnik odlagal material v rečno strugo) ter

nadalje, da naj bi toženec gradnjo mostu izvedel strokovno nepravilno

in brez ustreznih dovoljenj. Ob povedanem so tudi neutemeljeni

pritožbeni očitki o kršitvi 8. člena ZPP ter posledično nepopolno

ugotovljenem dejanskem stanju.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da izvedenec ne bi smel kot

vzroke oziroma dejavnike za nastanek škode ugotavljati tistih

okoliščin, ki jih tožnik ni pravočasno zatrjeval v postopku pred

sodiščem prve stopnje do prvega naroka za glavno obravnavo. Izvedenec

je skladno s sklepom sodišča moral odgovarjati na strokovna vprašanja

ter v tem okviru odgovoriti na vprašanje o vzrokih, ki so povzročili

poplavitev tožnikove parcele. S pojasnitvijo strokovnih vprašanj pa

ni bila nedopustno presežena tista trditvena in pravna podlaga, ki jo

je pravočasno uveljavljal toženec v tem postopku, temveč na podlagi

strokovnega mnenja izvedenca odgovorjeno na tožbene trditve o tem, da

naj bi bil za nastanek škode odgovoren toženec. Ker je breme

trditvene in dokazne podlage glede vzročne zveze na tožnikovi strani

(člen 154/1 ZOR), ter upoštevaje, da celovit odgovor na vprašanje v

vzrokih za nastanek sporne škode zahteva strokovno znanje, od toženca

tudi ni bilo mogoče terjati doslednega navajanja vseh relevantnih

okoliščin za nastanek škode, ki je že v odgovoru na tožbo na tožbene

trditve odgovoril dovolj substancirano. V pritožbi uveljavljane

kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v

zvezi z 243. in 286. členom ZPP torej ne obstojijo. Prav tako ni

kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bilo tudi tožeči stranki

omogočeno, da se o izvedenskem mnenju izjavi (glej podatke spisa).

Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na stroškovnik tožene stranke,

v katerem je označilo, katere stroškovne postavke šteje za pravilno

priglašene in katere ne, ter napravilo tudi matematični izračun

potrebnih stroškov, v zadostni meri obrazložilo stroškovno odločitev.

Iz tako napravljene ocene priglašanih stroškov jasno izhaja pravilen

izračun števila točk po Odvetniški tarifi v višini 3.400 točk. Tako

tudi ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče stroškovno zavrnilo pritožbo in

potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).