VSL sodba II Cp 1348/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 19.3.2003

v zvezi s popravnim sklepom z dne 14.4.2003 odločilo, da se

v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je

zahteval, da mu toženka plača odškodnino v višini

12.757.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

vložitve tožbe do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik

dolžan toženki povrniti njej nastale pravdne stroške v

višini 212.820,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se je iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov

pritožil tožnik. Navaja, da je že v tožbi opredelil, da

uveljavlja povrnitev škode za svojega dedka in babico,

katerima je bila odvzeta prostost, ko je pokojni M.A.K. prestajal

kazen od 13.5.1947 do 13.5.1949 v zaporu v M., U.K. pa je prestajala

kazen od 22.11.1947 do 22.11.1948 v zaporu v B.. V tožbi je

opredelil, da zahteva odškodnino za prestano kazen in sicer dnevno po

10.000,00 SIT. Tako je zahteval za M.A.K. 7.300.000,00 SIT, za U.K.

pa 3.650.000,00 SIT. Sodišče je postavljeni odškodninski zahtevek

zmotno obravnavalo kot da tožnik uveljavlja nepremoženjsko škodo.

Odškodnino je sicer sam opredelil kot dnevno odškodnino, saj je

prepričan, da sta njegova stara starša bila za najmanj takšen znesek

denarja prikrajšana pri zaslužku. Pred odvzemom prostosti sta se

ukvarjala s podjetništvom. Bili so mlinarji in sta zaradi tega

najmanj za vtoževani znesek prikrajšana na dohodku bodisi zaposlena v

svojem podjetju ali drugje in z delom v prostem času. Ker je sodišče

zahtevek obravnavalo kot zahtevek na povrnitev nepremoženjske škode

in ni ugotavljalo višine premoženjske škode, je dejansko stanje

zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ob glavni obravnavi, ki je bila, je

tožnik uveljavljal, da se postavi ustreznega izvedenca, da se

izračuna višina odškodnine, vendar ob vodenju postopka to ni bilo

zapisano. Zato je tožnik poslal nadzorstveno pritožbo in pripombe na

zapisnik. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo. V danem

primeru obstajajo okoliščine, zaradi katerih je tožba za oba pravna

prednika vložena pravočasno. Oprostilna sodba je bila pomotoma

poslana v pisarno odvetnika K., ki ni imel pooblastila za zastopanje

in se zaradi tega dan vročitve njemu ne more šteti za dan vročitve

tožniku. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki

drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št.

26/99 s spremembami; ZPP). Bistvena kršitev določb postopka pa je

podana tudi zato, ker je izrek sodbe glede stroškov nerazumljiv.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva s tem, ko navaja,

da sta bila stara starša najmanj za znesek 10.950.000,00 SIT

prikrajšana pri zaslužku, saj sta bila mlinarja in sta se

ukvarjala s podjetništvom. ZPP v prvem odstavku 337. člena

določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva

le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že

v postopku na prvi stopnji. Tega pritožnik v pritožbi niti

ne izkazuje, zato pritožbeno sodišče novih dejstev ne sme

upoštevati. Glede na to je neutemeljen očitek sodišču prve

stopnje, da bi moralo v tej smeri (da gre za izgubljeni

zaslužek) razlagati navedbo tožnika, da "uveljavlja dnevno

odškodnino". Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22.1.2000

pojasnil, iz kakšnega naslova uveljavlja odškodnino. Med

drugim je navedel tudi, da so bile prizadete duhovne dobrine

obeh starih staršev in njune temeljne pravice. Zato je

neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni uveljavljal

povrnitve nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela stara

starša.

Glede na to, da tožnik v postopku na prvi stopnji dejstev o

izgubljenem zaslužku starih staršev ni navedel, je

nepomembno, ali je predlagal dokaz s postavitvijo izvedenca.

Dokaze namreč stranka predlaga za ugotovitev določenih

dejstev, na katera opira svoj zahtevek. Poleg tega

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik podpisal zapisnik

o glavni obravnavi, ne da bi na njegovo vsebino ob zaključku

glavne obravnave podal kakršnekoli pripombe (124. člen

Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Zapisnik je javna listina

(224. člen ZPP), zato se domneva, da izkazuje resničnost

tistega, kar se je na glavni obravnavi dogajalo. Zato tožnik

sedaj v pritožbi neutemeljeno navaja, da v zapisniku ni

navedeno, da je predlagal dokaz z izvedencem.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila tožba za

oba pravna prednika tožnika vložena pravočasno. Sodišče prve

stopnje je pravilno zaključilo, da je zastarala tožnikova

pravica do povrnitve škode, ki jo je utrpela U. K.,

saj je bila tožba vložena po poteku triletnega roka iz

prvega odstavka 539. člena Zakona o kazenskem postopku

(Ur.l. RS, št. 63/94 s spremembami; ZKP). Nepomembno je, ali

je bila oprostilna sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I

Ips 33/95-3 z dne 11.1.1996, pomotoma vročena odvetniku

B.K. (vročen mu je bil le sklep opr. št. K 63/96 z dne 27.5.1996

zoper obd. M.A.K.) in ne tožniku. Tožniku sodišče sodbe Vrhovnega

sodišča RS z dne 11.1.1996 ni bilo dolžno vročati, saj tožnik ni bil

stranka postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti

(zahtevo za varstvo zakonitosti je vložilo Državno tožilstvo RS na

predlog M.I.K.). Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na

dejstvo, da mu ta sodba ni bila vročena (vročena je bila M.I.K.,

pobudniku za vložitev predloga za varstvo zakonitosti) in da zato

zastaranje ni nastopilo.

Odločitve glede zavrnitve premoženjske škode glede M.A.K. tožnik

obrazloženo ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo

kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

ZPP).

Sodišče prve stopnje je pomoto v izreku sodbe glede

odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov odpravilo s

popravnim sklepom dne 14.4.2003 (prvi odstavek 328. člena

ZPP). Zato izrek sodbe ni nerazumljiv in zatrjevana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere

mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče

pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).