VSK sodba in sklep I Cpg 213/2004

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i v prvi in drugi alineji 1. tč. izreka (kolikor je toženi stranki naloženo plačilo najemnine oz. uporabnine v naslednjih zneskih: 353.265,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1995 do plačila; 380.990,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1993 do plačila), ter v 6. tč. izreka (tj. glede odločitve o pravdnih in izvršilnih stroških), s p r e m e n i pa se v 8. in 9. alineji 1. tč. izreka tako, da ti dve alineji zaporedoma glasita:
"- 1.536.732,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2000 do plačila;
- 1.536.732,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2001 do plačila";
v preostalem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje, tj. glede 3., 4., 5., 6. in 7. alineje 1. tč. izreka; glede 2. tč. izreka, s katero je toženi stranki naložena odstranitev kioska s parc. št. 9729 k.o. P. v P. in izročitev v posest tožeči stranki zemljišča v površini 90 m2, in glede 5. tč. izreka, s katero je zavrnjen pobotni ugovor tožene stranke (v znesku 3.923.330,00 SIT).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati najemnino in uporabnino v skupnem znesku 7.590.762,30 SIT po specifikaciji, ki je razvidna iz devetih tam naštetih alinej; 2.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh odstraniti kiosk s parcele št. 9729 k.o. P. v P. in to zemljišče v površini 90 m2 izročiti v posest tožeči stranki; 3.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek; 4.) v 1. tč. izreka razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v K., Enote v P., opr.št. I z dne 18.6.1993; 5.) zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke; 6.) toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 235.364,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2004 do plačila ter sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v K., Enote v P., opr.št. I z dne 18.6.1993 vzdržalo v veljavi v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 9.600,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh zakonskih razlogov in predlagala njeno razveljavitev in ustrezno odločitev o zadevi. V obrazložitvi obširneje povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da se z njegovim razlogovanjem ne strinja. Opozarja, da mora iz obrazložitve sodbe izhajati utemeljenost izreka, v konkretnem primeru pa ni tako. 1., 2., 8. in 9. alineja 1. tč. izreka so brez obrazložitve. Zato tega dela izreka ni mogoče preizkusiti. Nedoslednost, zaradi katere je izrek nerazumljiv in se ne ujema z razlogovanjem v sodbi, je tudi datum 17.6.1995 v 1. alineji 1. tč. izreka, saj je uporabnina za leto 1995 vsebovana že v 4. alineji 1. tč. izreka. Iz izreka tudi ni jasno, katere obveznosti plačila predstavljajo uporabnino in katere najemnino. To je pomembno, saj najemnina in uporabnina predstavljata dva različna temelja. Obveznost plačila najemnine izhaja iz pogodbene obveznosti, obveznost plačila uporabnine pa iz dejanske uporabe, ki nima prav ničesar s pogodbeno obveznostjo. Tožeča stranka je kot upnik zoper toženo stranko kot dolžnika vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine - fakture, ki jo je izdala na podlagi veljavne najemne pogodbe. Izvršilni postopek se je nadaljeval po pravilih pravdnega postopka, zato tožbeni zahtevek primarno temelji na fakturah, tožeča stranka je torej zahtevala plačilo najemnine. Ni pa zahtevala plačila za uporabo poslovnega prostora brez pravne podlage - uporabnine, ampak plačilo najemnine. Če bi zahtevala plačilo uporabnine, ne bi mogla pričeti postopka na podlagi verodostojne listine. Sodišče odloči v mejah tožbenega zahtevka. Tožena stranka se ne strinja s spreminjanjem tožbenega temelja. Meni, da je to pravno nedopustno. V tem konkretnem postopku je tožeča stranka upravičena samo do plačila zapadlih najemnin in ne uporabnine. Za plačilo uporabnine bi morala tožeča stranka vložiti posebno tožbo, ker gre za postopek, ki nima ničesar z verodostojno listino. Zgolj dejstvo, da bi se zahtevek za plačilo glasil enako tudi v primeru uveljavljanja plačila uporabnine, ne daje sodišču pooblastila, da spor reši na drugi dejanski in pravni podlagi. Tožeča stranka je spremenila pravno podlago tožbenega zahtevka, ker je po letu 1993 uveljavljala uporabnino. Po drugi strani ne gre pozabiti, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da najemna pogodba še vedno velja in da ni bila pravilno odpovedana. Nadalje sodišče ni obrazložilo, zakaj ni plačila tožeče stranke (verjetno prav: tožene stranke) v znesku 2.000.000,00 SIT sorazmerno upoštevalo za vsa obdobja najema, oz. če sodišče že hoče, uporabe, od leta 1992 do 2001, ampak samo za nekatera. Nesporno je ravnalo v škodo tožene stranke, ker ni od zneskov za leto 1992 in 1993 odštelo ničesar, prav za ti dve obdobji pa bo znesek zakonskih zamudnih obresti nesporno najvišji. Ker po novem Obligacijskem zakoniku, ki je pričel veljati 1.1.2002, zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, sodišče ne more toženi stranki naložiti plačilo zamudnih obresti od zapadlosti do plačila, ampak samo do 31.12.2001, od 1.1.2002 dalje pa le, če zamudne obresti niso presegle glavnice. Za zamudne obresti, ki nastanejo po 1.1.2002 tako velja OZ in ne ZOR. Ker OZ prepoveduje tek obresti prek glavnice, te obresti po 1.1.2002 v konkretnem primeru ne morejo več teči. Po drugi strani pa obresti, ki presegajo glavnico, predstavljajo poseben in samostojen pravni problem, povezan tudi z načinom izračunavanja obresti. Po enem od stališč uporaba konformnega načina izračuna obresti ni samo prepovedana, ampak predstavlja navadno oderuštvo. Glede zavrnitve pobotnega ugovora pa tožena stranka navaja, da ne drži, da v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljalo utemeljenost zahtevka. Sodišče v obrazložitvi samo navaja, da je tožena stranka kot dokaz, da je v popravilo plaže K. v P. vložila 3.923.330,00 SIT, predložila sodišču na vpogled obračun izvršenih del, navedeno pa je nesporno tudi v naravi. O obstoju vloženih del nikoli ni bilo dvoma. Obračun izvršenih del predstavlja materialno in cenovno specifikacijo opravljenih del. Višina zneska pobotnega ugovora je natančno določen seštevek iz obračuna izvršenih del. Zato je zavrnitev pobotnega ugovora preuranjena, če upoštevamo, da je sodišče dokaz z obračunom izvršenih del le izvedlo. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki dne 21.7.1992 za nedoločen čas sklenili pogodbo, s katero je tožena stranka kot najemnik vzela v najem 90 m2 stavbnega zemljišča, parc. št. 9729 k.o. P., za postavitev kioska. Dogovorili sta se za možnost (enostranske) odpovedi pogodbe (4. čl.) s 30-dnevnim odpovednim rokom, ki se šteje od dneva vročitve pisne odpovedi, poslane s priporočeno pošiljko. Tožeča stranka je z dopisom z dne 8.6.1993, poslanim priporočeno po pošti, toženi stranki odpovedala pogodbo in jo pozvala, da najpozneje do 15.7.1993 odstrani kiosk s parcele, vzete v najem. Glede na to je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba prenehala, pritožbena trditev, češ da naj bi ta pogodba še vedno veljala in da ni bila pravilno odpovedana, pa ni utemeljena. Res je, da predstavljata najemnina in uporabnina dva različna temelja, saj izhaja prva iz pogodbene obveznosti, druga pa iz dejanske uporabe predmeta najema. Prav tako drži, da je tožeča stranka na začetku sodnega postopka, ko je na podlagi izpiska iz poslovnih knjig vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, uveljavljala plačilo najemnine za sporni prostor in je do te upravičena za čas trajanja najemne pogodbe (tj. do 15.7.1993), nadalje pa do uporabnine za isti poslovni prostor. Vendar pa je za obdobja po citiranem datumu uveljavljala plačilo uporabnine in nima prav pritožba, ko trdi, da te ni niti zahtevala. Spremembi tožbe oz. uveljavljanju plačila uporabnine za vsa nadaljnja leta uporabe zemljišča (do konca leta 2001) pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti nasprotovala, tako kot to določa 2. odst. 185. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP.

Pritožba očita izpodbijani sodbi, da je odločitev v 1., 2., 8. in 9. alineji 1. tč. izreka brez obrazložitve in meni, da zato tega dela izreka ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kar se tiče 8. in 9. alineje 1. tč. izreka (uporabnina za leti 2000 in 2001), ta očitek ne drži, saj je ta del odločitve mogoče preizkusiti. Za navedeno obdobje je sodišče prve stopnje sprejelo in povzelo izračun uporabnine, ki ga je navajala tožeča stranka, in sicer: 60 točk x 2,00 faktor lokacije x 1,70 faktor velikosti x 7.533,00 SIT vrednost točke. Izračun po navedeni formuli pokaže, da je pravilen znesek 1.536.732,00 SIT, ne pa 1.540.812,00 SIT. Ker gre torej v zvezi z uveljavljeno uporabnino za leti 2000 in 2001 le za napačen matematični izračun in torej za napačno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijana zneska uporabnine nadomestilo s pravilnima zneskoma (4. tč. 358. čl. ZPP).

Prav pa ima pritožba, da odločitve v 1. in 2. alineji 1. tč. izreka (najemnina oz. uporabnina za leti 1992 in 1993), ni mogoče preizkusiti, glede na to, da zgoraj navedena formula za ta izračun ne prihaja v poštev; gre za to, da je formula povzeta po Pravilniku za vrednotenje lokacij kioskov, ki je začel veljati kasneje, za leti 1992 in 1993 pa prihajajo v poštev določbe sporne najemne pogodbe oz. nadomestitev koristi od uporabe sporne površine, ki bi bila enaka višini najemnine. Ni jasno, ali sta navedena zneska izračunana skladno s pogodbo (predvsem tudi glede na to, da je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v navedenem delu skladen z izvedenskim mnenjem, po drugi strani pa iz izvedenskega mnenja za leti 1992 in 1993 izhajajo drugačni zneski, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje). Upoštevaje navedeno, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugoditi, izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti (in glede stroškov, katerih povrnitev bo odvisna od končnega uspeha strank v pravdi), ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP).

Kar se tiče delnih plačil tožene stranke v skupnem znesku 2.000.000,00 SIT, pritožbeno sodišče meni, da jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Neutemeljeno v zvezi s tem pritožba trdi, da naj bi pri upoštevanju delnih plačil, sodišče prve stopnje ravnalo v škodo tožene stranke, ker ni od zneskov za leto 1992 in 1993 odštelo ničesar, saj gre za to, da je tožena stranka sama zatrjevala, da je šlo za plačila v obdobju od leta 1994 do leta 1999 (pripravljalna vloga z dne 25.7.2001), sklicujoč se pri tem na predloženo specifikacijo plačil po posameznih letih (priloga B 3), sodišče prve stopnje pa je delna plačila upoštevalo za tista leta, ki so razvidna iz specifikcije, pa tudi v zneskih, nanašajočih se na posamično leto, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje.

Tudi ostale pritožbene trditve po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljene; kar se tiče trditve, da bi moralo glede zamudnih obresti sodišče prve stopnje upoštevati določbe Obligacijskega zakonika, ki je pričel veljati 1.1.2002, po katerih zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico, pritožbeno sodišče opozarja, da gre pri obrestih za akcesorno terjatev, ki deli usodo glavnice. Terjatev iz naslova glavnice je v obravnavanem primeru nastala pred 1.1.2002, zato glede na 1060. čl. ZOR ne prihaja v poštev določba 376. čl. OZ, po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Vprašanje uporabe metode izračuna zamudnih obresti (ali konformna ali linearna) pa se v predmetni zadevi ne more postavljati, glede na to, da pri nobenem od zneskov, ki je bil dosojen v breme tožene stranke, ne gre za obračunane zamudne obresti.

Pobotni ugovor tožene stranke za znesek 3.923.330,00 SIT je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker tožena stranka obstoja svoje protiterjatve ni dokazala. Sedaj v pritožbi tožena stranka trdi, da je predložila sodišču na vpogled obračun izvršenih del. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednje sicer drži, listina je bila dana sodišču prve stopnje, a zgolj na vpogled in zatem toženi stranki vrnjena, z navodilom, da jo v potrebnem številu izvodov tudi za nasprotno stranko, v dodatnem roku vrne (zapisnik z naroka za glavno obravnavo dne 2.7.2001), česar pa tožena stranka ni storila. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno njen pobotni ugovor zavrnilo, pritožba tožene stranke v tem delu pa ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).