VSK sodba I Cp 1157/2003

Pritožbi se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje
spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki
958.298,00 SIT odškodnine (namesto na prvi stopnji prisojenega zneska
1.149.958,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od datumov in po obrestni
meri, kot to izhaja iz 1. točke izpodbijane sodbe, višji tožbeni
zahtevek pa zavrne.
V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a
nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka se spremeni tako, da
je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 164.476,00 SIT
pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 dalje
do plačila.
Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 5.472,00 SIT stroškov
pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2005
dalje do plačila.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec

dolžan plačati tožnici znesek 1.149.958,00 SIT z zamudnimi obrestmi

in sicer od 1.1.2002 do 18.12.2002 po z Zakonom predpisani obrestni

meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS št.

109/2001 - ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero ter od

19.12.2002 dalje do plačila po ZPOMZO-A predpisani obrestni meri.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da je

dolžan tožnici povrniti 205.208,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 dalje do plačila. Prisojeni znesek

predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni

nezgodi dne 13.8.1996, ko je bila sopotnica v svojem vozilu, ki pa ga

je vozil toženec, ki je to prometno nesrečo povzročil. Sodišče je

ocenilo, da znaša tožničina soodgovornost za nastalo škodo 40 %, zato

je tožencu naložilo v plačilo le 60 % prisojene odškodnine za gmotno

in negmotno škodo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da sta se s

tožnico dobro poznala in večkrat ga je povabila na pijačo, zapitek pa

vedno plačala ona, saj je bil sam brezposelen in zato brez denarja.

Tudi tistega večera, ko je prišlo do nesreče, sta popivala skupaj kar

precej časa, sam ni pazil koliko je popil, saj nima osebnega vozila.

Tožnica je dobro vedela, koliko je on popil, saj je pijačo plačala,

zato ga ne bi smela prositi, naj vozi avto. Sama se je bala voziti,

ker je bila tudi ona pod vplivom alkohola in ker bi ob morebitni

policijski kontroli izgubila prometno dovoljenje in v posledici tega

delovno mesto inštruktorice v avtošoli. Tudi med vožnjo ga je ovirala

in s tem znatno prispevala, da je prišlo do prometne nesreče.

Prisilila ga je, da je vozil njen avtomobil, zato se sprašuje o

njenih moralnih lastnostih, ko hoče vso krivdo za nesrečo zvaliti

nanj. Kljub temu, da je vedela, da ima svoje dekle, ga je večkrat

klicala po telefonu in v ambulanti izjavljala "da bosta skupaj". Tudi

sam je imel v nesreči uničeno obleko in obutev in tudi on je pretrpel

škodo na zdravju. Je v težkem finančnem položaju, že dve leti je brez

dela, preživljajo ga rejniki, ki imajo le majhno pokojnino. Je tudi

slabega zdravja. Njegovo socialno stanje lahko sodišče preveri pri

Centru za socialno delo v Ilirski Bistrici. Sodišče prosi naj

"ponovno prouči sodbo".

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je v času prometne nesreče

tožničino vozilo vozil toženec, da je tožnica bila sopotnica, do

nesreče pa je prišlo tako, da je toženec, ki je vozil pod vplivom

alkohola, zapeljal s ceste na dovoz bencinske črpalke, prevozil

zaščitno vrv in se nazadnje zaletel v črpalko. Odločitev o toženčevi

odgovornosti za škodo, ki jo je tožnica utrpela tako zaradi

poškodovanega vozila kot zaradi telesnih poškodb ter oceno o

soodgovornosti tožnice za to škodo, je sodišče oprlo na naslednje

dejanske ugotovitve: da sta bila tožnica in toženec tistega večera v

družbi vsaj tri ure in to pred in po polnoči, da sta oba pila

alkoholne pijače, da je tožnica vedela, da je toženec vinjen, da pa

je toženec vozil zato, ker se je tožnica bala, da bi ji ob morebni

policijski kontroli bilo odvzeto vozniško dovoljenje, s tem pa bi

bila tudi ob dohodek, s katerim se je preživljala, saj je bila

inštruktorica v avtošoli. Upoštevalo je še, da toženec takrat svojega

avtomobila ni imel, da je bil star šele 22 let ter da ga je tožnica

med vožnjo dodatno ovirala "z obešanjem" nanj. Te dejanske ugotovitve

pa po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo podlago za sklep, da

je tožničina soodgovornost za prometno nezgodo podana v enaki meri

kot odgovornost toženca in ne le v višini 40 %, kot je njen prispevek

k nastanku škode ocenilo sodišče prve stopnje. V premajhni meri je

namreč upoštevalo, da je bil toženec, glede na to, da je bil star

šele 22 let in brez svojega vozila, neizkušen voznik in da je tožnica

kot inštruktorica v avtošoli to morala vedeti, da je vedela tudi, da

je vinjen in da sama ni vozila le zato, ker bi ob morebitni

policijski kontroli za toženca predstavljala vožnja v takem stanju

manjše posledice kot za tožnico, ki se je z inštrukcijami vožnje

preživljala. Starejša in izkušenejša tožnica, ki je dodatno po

ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tudi deloma ovirala toženčevo

vožnjo, je zato po oceni pritožbenega sodišča soodgovorna za nastalo

škodo v višini 50 % in je torej njena odgovornost enaka kot

odgovornost toženca. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo

spremenilo tako, da je odločilo, da je toženec dolžan tožnici

povrniti polovico škode (toženec v pritožbi višine odškodnine za

posamezne oblike škode ne izpodbija), torej 958.298,00 SIT, višji

tožbeni zahtevek pa zavrnilo (škoda na vozilu je znašala 1.616.596,00

SIT, negmotna škoda 280.000,00 SIT in škoda zaradi uničene obleke

20.000,00 SIT - skupaj 1.916.596,00 SIT).

Socialnih razlogov, na katere se toženec v pritožbi sklicuje, pa

pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj mu je že prvostopenjsko

sodišče pravilno pojasnilo, da pogoji za uporabo 191. čl. ZOR v

obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni.

Ker je bila odločitev o tožbenem zahtevku spremenjena, je moralo

pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločiti tudi o

stroških vsega postopka. Uspeh tožnice v postopku se je glede na

spremenjeno sodbo zmanjšal oziroma uspeh toženca povečal. Po

spremenjeni sodbi je tožnica uspela s 50 % zahtevka po temelju in 40

% zahtevka po višini, skupaj torej znaša njen uspeh v postopku 45 %,

toženčev uspeh pa 55 %. Tožnica je zato dolžna povrniti tožencu od

202.091,00 SIT pravdnih stroškov, na kolikor jih je odmerilo sodišče

prve stopnje, sorazmerno doseženemu uspehu 111.150,00 SIT, toženec pa

tožnici od odmerjenih 612.506,00 SIT pravdnih stroškov sorazmeren (45

%) delež, torej 275.627,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju teh zneskov

je dolžan toženec tožnici povrniti 164.476,00 SIT stroškov

prvostopenjskega postopka.

Tožencu so v pritožbenem postopku nastali le stroški v zvezi s

plačilom sodne takse, torej v višini 34.200,00 SIT in ker je toženec

uspel le s 16 % pritožbe, mu je dolžna tožnica povrniti 5.472,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka.