VSC sodba Cp 943/2003

Pritožba se z a v r n e in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1,491.762,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.09.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 405.136,00 SIT.

Proti takšni sodbi je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožbo vložil toženec. V njej je navedel, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki II. odstavka 339. člena ZPP, ker O. e. C. Z. T. ni samostojna pravna oseba, zato ne more biti aktivno legitimirana v postopku. Nadalje je podana kršitev po 12. točki II. odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo o zahtevku tožeče stranke že odločeno s sodbo na podlagi pripoznave v zadevi pod opr. št. P 85/95 in po 14. točki, ker ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj ji manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi pa so med drugim tudi v nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju toženca in domnevnega oškodovanca. Primerjava obeh izpovedi namreč izkazuje resen dvom v ugotovitev, na katerem delu cestišča je prišlo do prometne nesreče, sodba pa tudi nima razlogov o vzročni zvezi za nezgodo ter o izključitvi instituta škode po metodi pravičnosti. Zloraba alkohola ne pomeni eventualnega naklepa, saj je zanj izključna pristojnost kazenskega sodišča, kaznivega dejanja pa izpodbijana sodba ne ugotavlja. Odločba sodnika za prekrške, ki po veljavnem pravu ni pravni vir, pa do posledice iz te pravde lahko vzpostavlja le odnos malomarnosti. Toženec tudi nikoli ni izjavil, da je bil pod vplivom alkohola (sodba namreč protispisno trdi, da je priznal vpliv alkohola), saj je uživanje alkohola eno, vzročnost do nezgode pa povsem nekaj drugega. Tudi v kazenskem pravu se ta vzročnost ugotavlja in ne velja zakonska presumpcija o vzročnosti. Tudi v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kar pa se tiče višine odškodnine, jo je prvostopno sodišče prepustilo v ugotavljanje kar tožeči stranki, izvedenca nimata ugotovitev o višini škode v denarnem znesku, izvedenec S. pa ni pridobil sodnega mandata, zato uporaba tega mnenja v razlogih sodbe ni v skladu z načelom neposredne ocene dokazov. Ker škoda tako ni bila ugotovljena, tudi do zamude ni prišlo. Tožeča stranka namreč v postopku ugotavljanja škode s tožencem ni hotela sodelovati, načelo enakopravnosti strank pa velja kot načelo tudi v neposlovnih razmerjih. Ker tožeča stranka ni spoštovala sodelovalne dolžnosti, je za zamudo odgovorna sama. Če pa bi šteli, da je za višino nepremoženjske škode pristojno sodišče ali pa sporazum strank, je torej izrek o teku zamudnih obresti v neskladju s podatki spisa, z materialnim pravom in s temeljnim ustavnim načelom pravičnosti. Prvostopno sodišče pa je končno tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj toženec ni bil v zavezi z obveznostmi in izključitvami iz splošnih zavarovalnih pogojev. S potekom zavarovanja je bil namreč v razmerju le z oškodovancem in to zgolj na podlagi predpisa, ki ureja obvezno zavarovanje take odgovornosti (torej zakona), ne pa splošnih pogojev tožeče stranke. V kolikor pa bi sodišče takšno pravno vez našlo, bi moralo upoštevati, da je po veljavnih splošnih pogojih višina odškodnine za primer zlorabe alkohola omejena z določeni številom povprečnih plač v državi, tega materialnega predpisa pa prvostopno sodišče ni upoštevalo. Zaradi vsega navedenega je toženec predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa njeno ustrezno spremembo oziroma razveljavitev ter vrnitev prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo toženca ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Po I. odstavku 76. člena ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična ali pravna oseba. V II. odstavku tega člena je omogočeno, da se s posebnimi predpisi določi širši krog pravdnih strank, v III. odstavku pa je predvidena izjema s pravnim učinkom v določeni pravdi, ki sodišču dovoljuje, da nekaterim oblikam združevanja dopusti sodelovanje v pravdi, če ugotovi, da izpolnjujejo predpisane pogoje. V konkretnem primeru navedeno zakonsko določilo ni bilo kršeno, saj je bila stranka v postopku vseskozi Z. T. d.d. L., torej subjekt, ki je vpisan v sodni register in ima osnovni kapital. Ta subjekt je v skladu s I. odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) z vpisom v sodni register pridobil lastnost pravne osebe in lahko po II. odstavku 2. člena ZGD pridobiva pravice, prevzema obveznosti, toži in je lahko tožen. Navedba O. e. C. pa v tej pravdi pomeni zgolj to, da se spor nanaša nanjo oziroma na zavarovalno pogodbo, sklenjeno pri tej enoti.

Ravno tako ni podana kršitev po 12. točki II. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni odločalo o že razsojeni stvari. Institut pravnomočno razsojene stvari preprečuje, da bi sodišče ponovno obravnavalo in odločilo o istem zahtevku med istima strankama, za kar pa ni šlo v konkretni pravdi. Iz priloženih listin (v prilogah ... do ...), iz tožbe in iz sodbe na podlagi pripoznave iz pravde, vodene pod opr. št. P 85/95, namreč jasno izhaja, da se je pod to opr. št. vodila regresna pravda, v kateri je tožeča stranka od toženca zahtevala povrnitev zneska izplačane odškodnine iz sicer istega škodnega dogodka, vendar na račun premoženjske škode. Predmet te pravde pa je odškodnina za nepremoženjsko škodo, zaradi česar tožbena zahtevka nista identična, obrazložitev prvostopnega sodišča, da ne gre za "res iudicata", pa pravilna.

V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava ima pritožba toženca sicer prav, da pri škodi, povzročeni z neregistriranim in nezavarovanim vozilom, temelj za regresno zavezo povzročitelja ni v kršitvi splošnih zavarovanih pogojev, saj z zavarovalnico sploh ni bilo sklenjeno pogodbeno razmerje, temveč v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Vseeno pa je regresna zaveza toženca podana, saj je v času nesreče veljavni 99. člen Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (v nadaljevanju ZTSPOZ) določal, da ima oškodovanec, ki mu je škoda povzročena z uporabo vozila, katerega lastnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti, pravico zahtevati odškodnino od zavarovalne organizacije, ki opravlja obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti in ima sedež na območju republike, kjer je nastala škoda. Po II. odstavku istega določila je morala zavarovalna organizacija, pri kateri je bil vložen odškodninski zahtevek, izplačati odškodnino, kot da je bila sklenjena zavarovalna pogodba, na podlagi III. odstavka 99. člena ZTSPOZ pa je, ko je oškodovancu izplačala odškodnino, zavarovalna organizacija vstopila v njegove pravice proti osebi, odgovorni za škodo, in sicer za izplačani znesek, obresti in stroške.

Navedeno pomeni, da so za utemeljenost tožbenega zahtevka morale biti podane vse štiri predpostavke odškodninskega delikta in sicer: nedopustno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo, nastanek nedopustne škode, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škode. Za presojo njihovega obstoja je bilo odločilno po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da je toženec v desnem ostrem ovinku zaradi neprilagojene vožnje izgubil oblast nad vozilom, zaradi česar je zapeljal na desno bankino, od koder je sunkovito krenil v levo in s sprednjim desnim delom vozila trčil v nasproti vozeče vozilo oškodovanca, toženec pa je bil v času nesreče tudi pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je oškodovancu nastala nedopustna škoda (saj je v njegovo vozilo trčilo vozilo toženca) in da je toženec ravnal protipravno. Njegovih kršitev sicer ni posebej presojalo v smislu kršitev Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), vendar pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženec zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo in ker je vozil pod vplivom alkohola, kršil 45. in 164. člen ZTVCP, iz teh dejstev pa izhaja tudi vzročna zveza med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo, zaradi česar pritožnikovi očitki o nedokazanosti odškodninskega delikta niso utemeljeni. Tožeča stranka je namreč za zatrjevana dejstva ponudila dokaze, medtem ko toženec svojega pavšalnega ugovora zoper sam nastanek nesreče drugače kot z lastno izpovedbo ni podkrepil (glede mesta trčenja in morebitne oškodovančeve soodgovornosti zaradi prehitre vožnje tako na primer ni predlagal zaslišanja izvedenca cestnoprometne stroke), niti ni drugače dokazal, da za škodo ni odgovoren. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, da razlogi sodbe v delu, kjer je ugotovljen način nastanka nezgode, niso v nasprotju z zapisniki o izpovedbah oškodovanca in samega toženca, temveč so rezultat skrbne in vestne dokazne ocene sodišča, ki glede nastanka nesreče ni sledilo tožencu, temveč oškodovancu, saj je tako dejansko stanje izhajalo tudi iz odločbe sodnika za prekrške. Nanjo sodišče v pravdnem postopku resda ni vezano, vendar pa ob njeni presoji s preostalimi dokazi sodišče v vsakem primeru posebej odloči, ali bo takšni odločbi poklonilo vero ali ne.

Iz odločbe prvostopnega sodišča tako izhaja, da je zgoraj navedene elemente odškodninskega delikta štelo za dokazane. Sodišče druge stopnje je takšno dokazno oceno sprejelo, ker toženec s pritožbenimi navedbami njene pravilnosti ni mogel omajati. Ravno tako pa je njegova pritožba neutemeljena v delu, v katerem izpodbija neupoštevanje 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tudi glede tega materialnega predpisa sodba sodišča prve stopnje vsebuje pravno pomembna dejstva, z njenimi zaključki pa soglaša tudi drugostopno sodišče. Vsak povprečno skrben voznik se namreč mora zavedati, da lahko zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzroči prometno nesrečo in s tem nedopustno škodo. Tega se je kot povprečno skrben voznik zavedal tudi toženec, pa je bil lahkomiseln, da bo nesrečo lahko preprečil oziroma da do nje ne bo prišlo, takšnega njegovega ravnanja pa ni mogoče oceniti kot lahke malomarnosti, temveč le kot hudo, ob kateri pa pogoji za zmanjšanje odškodnine niso podani.

Tudi kar se tiče dejstva, da je bil toženec pod vplivom alkohola, protispisnih trditev v izpodbijani sodbi ni. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da toženec vožnje pod vplivom alkohola ni zanikal, kar drži, neprerekanih dejstev pa sodišče posebej ne ugotavlja (214. člen ZPP). Sicer to dejstvo izhaja iz odločbe sodnika za prekrške in policijskega zapisnika o prometni nezgodi, toženec pa nasprotnega dokaza, s katerim bi ga lahko ovrgel, ni predlagal.

Glede ugotavljanja višine odškodnine pritožba toženca nima prav, da je bila uporaba mnenja izvedenca Senčarja v nasprotju z načelom neposredne ocene dokazov. Prvostopno sodišče je njegovo pred pravdo izdelano mnenje sicer prebralo, vendar pa razlogov sodbe nanj ni oprlo, tako da ni kršilo določil ZPP o dokazovanju z izvedenci. Ravno tako ni res, da je bilo ugotavljanje višine škode prepuščeno tožeči stranki. Tožeča stranka je oškodovancu sicer res izplačala odškodnino za nastalo škodo, katere višino je ocenilo na podlagi mnenja, pridobljenega pred pravdo, vendar pa je nato sodišče prve stopnje v tem postopku presodilo, da je bila izplačana odškodnina pravična in povsem v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR. Do takega zaključka pa je prišlo na podlagi dejstev, ki sta jih ugotovila v pravdi določena izvedenca medicinske stroke, katerih naloga pa ni bila, kot to sedaj zmotno izpostavlja pritožba, ugotoviti višino škode v denarnem znesku. Ugotavljanje višine nepremoženjske škode je namreč pravno vprašanje - sodišče mora s konkretnimi dejstvi zapolniti pravni standard pravične denarne odškodnine, naloga izvedencev pa je dejanske narave - ugotovitev oziroma razjasnitev tistih dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim pa sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Šele tako ugotovljena dejstva namreč predstavljajo podlago, da se v denarnem znesku oceni zadoščenje, ki je primerno glede na obseg utrpele škode.

V konkretnem primeru je prvostopno sodišče v celoti zadostilo kriteriju objektivne pogojenosti odškodnine, kot tudi zahtevi po njeni individualizaciji, saj je oškodovancu glede na ugotovljena in pritožbeno neprerekana dejstva glede stopnje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in njihovem trajanju iz vseh treh zahtevanih naslovov odmerilo pravično denarno odškodnino. Kršitev zmotne uporabe materialnega prava (torej 200. in 203. člena ZOR), na katero sodišče druge stopnje v skladu z II. odstavkom 350 člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, tako v tem primeru ni podana.

Pravilna pa je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine. Toženec je bil o svoji regresni zavezi obveščen dne 28.09.1996 (navedeno izhaja iz priloge ... spisa), zaradi česar je v skladu z II. odstavkom 324. člena ZPP tega dne prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Ker je tako prišel v zamudo, v skladu z 277. členom ZOR dolguje tudi zakonske zamudne obresti, te pa mu je prvostopno sodišče pravilno naložilo v plačilo, kot je navedeno že zgoraj.

Zaradi vsega navedenega je pritožba toženca v celoti neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).