VSC sklep Cp 1862/2002

Pritožbi se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se kupoprodajna pogodba z dne 18.11.1991, sklenjena med pravdnima strankama za stanovanje št. ... s površino 58,69 m2 v sedmem nadstropju stanovanjske hiše na P. ... v C. razdre, da se ugotovita obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v znesku 1,297.753,50 SIT, obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini 764.920,00 SIT in da se terjatev tožene stranke v višini 764.920,00 SIT pobota s terjatvijo tožeče stranke do iste višine, da se toženi stranki iz naslova škode naloži v plačilo znesek 532.833,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do plačila in sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko, sicer jo bo nadomestila ta sodba ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati škodo v višini neprofitne najemnine za čas od vložitve tožbe do sklenitve najemne pogodbe v zneskih, specificiranih v tožbenem zahtevku.

Proti takšnemu sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da je mnenje prvostopnega sodišča, da bi tožeča stranka morala toženi sporočiti, da pogodbo razdira, na podlagi katerega je tožbeni zahtevek zavrnilo, napačno. Tožeča stranka je zadostila notifikacijski dolžnosti s postavitvijo dodatnega roka za izpolnitev. Prvi dodatni rok za izpolnitev je postavila v opominu pred tožbo, drugi dodatni rok pa med samim pravdnim postopkom in je bila zaradi tega glavna obravnava preložena. Po mnenju sodne prakse pa posebna izjava o razdrtju pogodbe tudi ni potrebna, ker je treba šteti, da je bila taka izjava dana že z določitvijo primernega naknadnega roka za izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka je zato predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa njeno spremembo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka toženi stranki sporočiti, da razdira pogodbo, ker je od te izjave odvisen učinek razdrte pogodbe, je materialnopravno zmotno.

V konkretnem primeru je bila med pravdnima strankama na podlagi določil Stanovanjskega zakona (SZ) sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje na Podjavorškovi ulici v Celju. Ker pogodba ne vsebuje posebnih določb o razvezi, je kot materialnopravno podlago spora potrebno vzeti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve. SZ, ki je bil podlaga za sklenitev navedene kupoprodajne pogodbe in je v primerjavi z ZOR specialni predpis, v 124. členu sicer ureja razvezo pogodbe, sklenjene na podlagi tega zakona, vendar ureja specialno situacijo, ko razvezo pogodbe zahteva kupec stanovanja, v konkretnem primeru pa je razvezo zahteval prodajalec. Tako pridejo pri razsojanju v tej pravdi v poštev splošna določila ZOR o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve in sicer 126. člen ZOR, ker iz kupoprodajne pogodbe ne izhaja, da bi bila pravočasna izpolnitev pogodbe njena bistvena sestavina. II. odstavek 126. člena ZOR za take primere določa, da mora upnik, kadar želi pogodbo razdreti, dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev svoje obveznosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka tej zakonski zahtevi ugodila, saj je od tožene stranke z opominom pred tožbo zahtevala spolnitev obveznosti in ji za to določila 15-dnevni dodatni rok, pri čemer jo je opozorila, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti zahtevala razvezo pogodbe. III. odstavek 126. člena ZOR pa nadalje določa, da če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok za izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. V teh primerih pa I. odstavek 125. člena ZOR določa, da je pogodba razdrta po samem zakonu. Glede na navedeno zakonsko besedilo in uveljavljeno stališče sodne prakse je zato odločitev prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka toženi stranki sporočiti, da pogodbo razdira, da bi dosegla učinek razdrte pogodbe, materialnopravno zmotno, saj je pogodba na podlagi I. odstavka 125. člena ZOR v zvezi s III. odstavkom 126. člena istega zakona razdrta po samem zakonu. Kadar namreč upnik dolžniku postavi dodaten rok za izpolnitev obveznosti in ta poteče brez uspeha, ni nujno, da po neuspešno pretečenem roku sporoči dolžniku, da pogodbo razdira, saj je bil dolžnik na to opozorjen že ob podelitvi naknadnega roka. Povedano drugače: za učinek upnikovega odstopnega upravičenja zadošča vnaprejšnja izjava, dana ob podaljšanju roka, da bo upnik štel pogodbo za razdrto.

Stališče prvostopnega sodišča bi bilo v skladu z materialnim pravom samo v primeru, če bi upnik po tem, ko je bila pogodba avtomatično razdrta na podlagi zakona (ko dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil v dodatnem 15-dnevnem roku), ohranil pogodbo v veljavi, če bi po preteku tega dodatnega roka nemudoma obvestil dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev (II. odstavek 125. člena ZOR). Samo v takem primeru bi namreč moral, če je s svojo enostransko izjavo pogodbo, ki je bila avtomatično razvezana, ohranil v veljavi, upnik dolžniku po preteku ponovno postavljenega dodatnega roka izjaviti, da pogodbo razdira (III. odstavek 125. člena ZOR), vendar pa takšna dejstva iz odločitve prvostopnega sodišča ne izhajajo.

Ker je sodišče prve stopnjo napačno uporabilo zgoraj navedena določila materialnega prava, je dejansko stanje v tej zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo ugotoviti dejstva, zatrjevana s strani obeh pravdnih strank (že opravljena plačila s strani tožene stranke, uporabnina v višini neprofitne najemnine, zatrjevana škoda...) in nato na njihovi podlagi ponovno odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku.

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).