VSC sklep Cp 116/2004

Pritožba se z a v r n e in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi veljala do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka in s katero bi se tožencem prepovedalo vsakršno ravnanje ali opustitev, ki bi tožeči stranki kot lastniku in upravljalcu občinske ceste javne poti R.-M.-S.-G.-E.-Ž. p. R. T. št. ... preprečevalo zagotavljanje nemotenega javnega prometa po navedeni komunikaciji, zlasti prevozov v zvezi z gradnjo čistilne naprave L. ter prevozov v zvezi z odvozom komunalnih odpadkov S. (M.) ter ki bi lahko povzročilo tožeči stranki škodo, predvsem pa, da ne smejo s kakršnimikoli dejanji ovirati prometa po tej cesti.

Proti takšnemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. V pritožbi je najprej navedla, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določila pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je namreč brez obrazložitve, saj se prvostopno sodišče ni izreklo o tem, ali je tožeča stranka sploh izkazala verjeten obstoj terjatve in katero izmed ostalih zahtevanih predpostavk. Nadalje so v nasprotju razlogi o odločilnih dejstvih, ker je na eni strani zatrjevano, da je sporno, ali je tretji toženec stal na cesti ali na svoji zemlji, nato pa je predlog pritožnice zavrnjen iz razloga, da toženčeva postavitev na javno cesto, ne da bi nanjo postavil kakšno oviro, ne pomeni posestmotitvenega dejanja. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj takšno toženčevo ravnanje ne bi pomenilo posestmotitvenega dejanja, jasno pa ni niti, ali je tretji toženec sploh motil posest in ali sodišče to javno pot sploh šteje za javno cesto v upravljanju tožeče stranke ali ne. Prvostopno sodišče je s tem, ko je navedlo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je tretji toženec stal na cesti ali na parceli preostalih toženk, napačno uporabilo materialno pravo, ker to v pravdi zaradi motenja posesti sploh ni pravno relevantno dejstvo in nanj sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti. Pomembno je le zadnje posestno stanje, javne ceste pa toženec kot fizična oseba sploh ne nore imeti v posesti. Tudi dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ko je bil posestnik te javne poti, ugotovilo pa je, da tretji toženec ni storil posestmotitvenega dejanja, čeprav iz predloženih fotografij izhaja drugače. Napačno pa je tudi razlogovanje sodišča, da ravnanje tretjega toženca predstavlja prekršek (seveda gre za prekršek, ampak tudi za motilno ravnanje), zaradi česar je tožeča stranka predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni pravdni zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zaradi motenja posesti. V njej je navedla, da je lastnica nepremičnine parc. št. ... k.o. P., ki je v zemljiški knjigi sicer vpisana kot javno dobro, v naravi pa gre za odsek občinske ceste - javne poti št. ... na relaciji R.-M.-S.-G.-P.-E.-Ž.p. R. T., katere posest naj bi dne 14.01.2004 motil tretji toženec, s tem ko se je v naselju S. postavil nanjo in tako preprečil vsakršen promet po njej.

V zvezi s tem zahtevkom je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe, vendar pa njenemu predlogu prvostopno sodišče s sedaj izpodbijanim sklepom ni ugodilo, kar je po presoji sodišča druge stopnje pravilna odločitev. Za zatrjevano posestno varstvo, na katerega se opira tudi predlog za izdajo začasne odredbe, namreč ni izkazan osnovni pogoj - posest sporne nepremičnine, posledično pa za izdajo začasne odredbe ni izkazan prvi pogoj iz I. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) - verjeten obstoj terjatve oziroma možnost, da bo tožeči stranki terjatev do tožencev nastala.

Tožeča stranka je namreč zahtevala posestno varstvo na javni poti (kategorizirani občinski cesti), torej na prometni površini splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (I. odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah, v nadaljevanju ZJC). Gre torej za javno dobro, ki pa je izven pravnega prometa, zato na njem ni mogoče pridobivati zasebnopravnih pravic - lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic (II. odstavek 2. člena ZJC), niti posesti in posestnega varstva. Glede na to, da tožeča stranka zaradi navedenega ni upravičena do zahtevanega posestnega varstva, tudi ne more biti deležna zavarovanja z začasno odredbo in je odločitev prvostopnega sodišča, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, pravilna.

Sodišče prve stopnje svoje odločitve na tako podane materialnopravne razloge sicer ni oprlo, vseeno pa je pri zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilno izhajalo iz zaključka, da toženec posestmotitvenega dejanja ni storil, temveč le prekršek. V kolikor pa na javni cesti sploh ni stal (kar je bilo ravno tako sporno med strankama postopka), pa o motenju posesti tudi ne moremo govoriti, saj se posestmotitveno dejanje ne more uveljavljati proti motitelju, če je svet, na katerem se je motilno dejanje zgodilo, v njegovi posesti.

Zaradi navedenega je pritožba tožeče stranke v celoti (tudi v delu, kjer zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka) neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka odpade, ker jih stranke niso priglasile.