VSM sodba Cp 459/99

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5,993.917,00 SIT, zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev toženi stranki nastalih pravdnih stroškov v višini 386.438,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.6.1998 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka. V pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tč.

1 in 2 prvega odstavka 353. člena v času razsoje na prvi stopnji veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V pritožbenem odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje vsa za odločitev pomembna dejstva pravilno in dovolj natančno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi materialno pravo pravilno uporabilo. V postopku na prvi stopnji tudi niso bile storjene zatrjevane, niti kakšne druge po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Zato pritožbeno sodišče povzema izčrpne razloge prvostopne sodbe, z ozirom na pritožbena izvajanja pa le še ne kratko dodaja: Očitek pritožbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje nedvomno ima tako dejanske kot materialnopravne razloge odločitve in ti razlogi so tudi dovolj izčrpni, jasni in si niso med seboj v nasprotju. Zraven tega je z materialnopravnega vidika obrazložitev prvostopne odločitve tudi pravnoteoretično poglobljeno utemeljena. Ni res, kar trdi pritožba, da je sodišče prve stopnje ostalo le na nivoju abstraktnosti in ni raziskalo in ocenilo konkretnega ravnanja toženca v konkretni pravni in dejanski situaciji. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje s pomočjo poglobljenega poznavanja materialnega prava ugotavljalo in presojalo konkretno ravnanje toženca v zvezi z vložitvijo tožbe v upravnem sporu in na tej podlagi svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz tč. 13 drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni podana. Ker je sodišče prve stopnje ravnanje toženca v konkretni pravni in dejanski situaciji dovolj natančno raziskalo, kar je omogočilo pravilno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče tudi ne ugotavlja zgolj pavšalno uveljavljanega obstoja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Na splošno se kot zloraba pravice, na kar tožeča stranka opira svoj odškodninski zahtevek, opredeljuje vsako ravnanje, ko se pravni subjekt sicer giblje v pravno priznanih mejah pravice, vendar pravico uresničuje: 1) z namenom nekomu škodovati; 2) na način, ki je za drugega manj ugoden od kakšnega drugega; 3) v pomanjkanju zakonitega interesa, ali 4) v nasprotju s socialno funkcijo pravice. Nobeden od navedenih kriterijev v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje se je posebej ukvarjalo z vprašanjem zakonitega interesa toženca, ki ga je hotel s tožbo v upravnem sporu uveljaviti. Ta interes in pravovarstvena potreba za njegovo zaščito sta jasno opredeljena v razlogih izpodbijane sodbe. Seveda pa je nekaj drugega vprašanje utemeljenosti toženčeve tožbe v upravnem sporu, o čemer je za to pristojno sodišče že odločilo. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da je v zvezi s tem pomembna okoliščina ta, da je bila tožba zavrnjena in ne zavržena. Na podlagi tedaj veljavnega Zakona o upravnih sporih - ZUS/77 je namreč sodišče s sklepom tožbo zavrglo tudi v primeru, če upravni akt, ki se je izpodbijal s tožbo, očitno ni posegal v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (tč. 3 prvega odstavka 30. člena). Tudi način oblikovanja tožbenega zahtevka in utemeljitev laično vložene tožbe v konkretnem primeru, nista zadostni okoliščini, ki bi kazali na toženčev šikanozni namen.

Po Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju: ustava) sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena). V primerih, ko o posameznih pravicah ne odločajo sodišča, ampak drugi organi, se sodno varstvo zagotavlja v upravnem sporu. To izhaja iz 157. člena ustave, po katerem odloča o zakonitosti posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Zato so neutemeljena izvajanja pritožbe, da toženec v upravnem sporu v dejanskem in pravnem pogledu ni uveljavljal ničesar, kar ne bi uveljavljal že v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Po vsem obrazloženem je tako bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (368. člen ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na dol. prvega odstavka 166. člena ZPP/77. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo z ničemer ni pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato mora tudi ona sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku vloženega odgovora na pritožbo.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče kot pravna pravila uporabilo na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega ZPP.