VSM sklep Kp 156/2000

Pritožba obd. J. M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu.
Obdolženec je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 38.000,00 (osemintrideset tisoč 00/100) SIT.

Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje obd. J. M. po določbi prvega odstavka 61.člena Kazenskega zakonika (KZ) izreklo sodni opomin, ker je ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje kršitev nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152.člena KZ. Po določbi prvega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP, in sicer povprečnino v višini 40.000,00 SIT. Oškodovanca D. K. je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil obdolženec. Iz njegove pritožbe je razbrati, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da ga pritožbeno sodišče oprosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v predmetni zadevi ugotovilo pravilno in popolno ter zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadenega sklepa ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženca dodaja: Bistvo vseh izvajanj pritožbe je v trditvi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z ravnanjem obdolženca. Obdolženec v pritožbi prikazuje, da ni vstopil v stanovanjsko hišo oškodovanca na O. ulici 74, ampak le na hodnik večstanovanjske hiše, v kateri je oškodovanec lastnik enega od osmih stanovanj.

S takšnimi pritožbenimi stališči ni moč soglašati, ker je sodišče prve stopnje ob pravilni oceni izpovedb zaslišanih prič in zagovora obdolženca povsem zanesljivo zaključilo, da je obd. J. M.

neupravičeno, brez dovoljenja oškodovanca, vstopil v stanovanjsko hišo na O. ulici 74. Pogoj za storitev obravnavanega kaznivega dejanja je, da je stanovanje tuje, ter da storilec nima ustreznega dovoljenja upravičenca. Upravičenec pa ni nujno, da je tudi lastnik stanovanja, kot to nakazuje obdolženec v pritožbi, ampak je lahko tudi najemnik ali oseba, ki samo živi v stanovanju. Neutemeljeno je izvajanje pritožbe, da hodnik, ki je sestavni del stanovanja, ne uživa kazenskopravnega varstva po določbi 152. člena KZ.

Kazenskopravni pojem stanovanja je širši in zajema tudi prostore, ki jih Stanovanjski zakon ne šteje za stanovanje. Oškodovanec in njegova žena K. Č. sta zanesljivo izpovedala, da je obdolženec vstopil brez dovoljenja v "predsobo", ki je sestavni del oškodovančevega stanovanja, ter da je obd. J. M. celo hotel z njim fizično obračunati. K. Č. je še izpovedala, da se je obdolženec nahajal pred toaletnim prostorom, ko je oškodovanca zgrabil za vrat, ter da ga je takrat vprašala: "Ali sploh veš kje si," (list.štev.25). Da je prišlo do glasnega dogajanja v stanovanju oškodovanca, je izpovedal tudi M. Š. Iz njegove izpovedbe izhaja, da ga je oškodovanka poklicala iz sobe, kjer se je nahajal z njeno hčerko, ter da je videl kako ima oškodovanec zmečkano obleko. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je obdolženec brez dovoljenja oškodovanca nahajal v prostorih, ki so sestavni del njegovega stanovanja.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo obd.

J. M. kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu (tretji odstavek 450. člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95.člena in prvega odstavka 98.člena ZKP, višina povprečnine pa je odmerjena v skladu s kriteriji, določenimi v tretjem odstavku 92.člena istega zakona.