61. člen KZ

Ker je potrjeno, da je obsojenec posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, izpolnil, ni več razlogov za preklic pogojne obsodbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbi obsojenčevega zagovornika ugodilo in v skladu z določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenca ustavilo.

Nepremoženjska korist se kaže v pridobitvi kakršnekoli pravice, ki ni materialne narave.

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe obdolženega najprej spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, nakar je na podlagi 61. člena KZ sprejelo sklep in istemu obdolženemu izreklo sodni opomin. Takšen izrek nasprotuje sam sebi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker je sodni opomin nadomestilo za kazen, podlaga za njegov izrek ni v posameznikovi krivdi. Odtod razlika v vrsti odločbe, ki jo sodišče razglasi in izda v primeru sodnega opomina in odtod drugi odstavek 447. člena ZKP, po katerem sodišče v izreku sklepa ne navede, da je obdolženi kriv, temveč samo, da se mu izreka sodni opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe in njegovo zakonsko označbo. Izrek o krivdi in izrek o sodnem opominu se medsebojno izključujeta in ju v enotnem izreku ni mogoče trpeti.

Bistveni znak kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZ-77 je tudi nastanek škode, bodisi na premoženju oškodovanca, bodisi na premoženju koga drugega. Ker je v izreku pravnomočne sodbe povzeto le zakonsko določilo, in sicer "da je oškodovanec kaj storil v škodo svojega premoženja", ne da bi bila škoda konkretizirana in v katerem tudi ni opisano, kakšna premoženjska škoda naj bi oškodovancu nastala pri zamenjavi osebnih avtomobilov, niso podani vsi znaki kaznivega dejanja izsiljevanja. V tem primeru pa so podani vsi znaki kaznivega dejanja prisiljenja po 1. odstavku 61. člena KZ-77.

Določbo 2. odstavka 44. člena KZ lahko razlagamo le tako, da lahko sodišče ob izrekanju omiljene kazni prekorači omejitve iz 43. člena KZ in je torej omejeno le s splošnim spodnjim minimumom za posamezno vrsto kazni. Ker pa je sodišče tudi v takem primeru vezano na izrek kazni, ne more izreči sodnega opomina. Če so izpolnjeni pogoji za odpustitev kazni iz 45. člena KZ in je kaznivo dejanje storjeno v takšnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahko, lahko sodišče izreče storilcu sodni opomin.

Neutemeljeno je izvajanje pritožbe, da hodnik, ki je sestavni del stanovanja, ne uživa kazenskopravnega varstva po določbi 152.člena KZ.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljene okoliščine, ki govore o osebnosti obdolženega, njegovem obnašanju med in po storitvi dejanja ter stopnja njegove kazenske odgovornosti utemeljujejo izrek sodnega opomina.

Prav ima pomočnica državne tožilke v pritožbi, da za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/I KZ ni mogoče izreči sodnega opomina, saj niso izpolnjeni pogoji iz čl. 61 KZ. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obdolženki za navedeno kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo ter ji v njej določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta.

Za odločitev o majhnosti pomena kaznivega dejanja morata biti ugotovljena objektivni in subjektivni pogoj hkrati (kumulativno). Ker je varstvo osebne svobode ustavna kategorija (19.člen Ustave Republike Slovenije) objektivni pogoj za obstoj kaznivega dejanja majhnega pomena ni podan.