VSM sklep Cp 9/98

Pritožbo se zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

S sklepom, navedenim v uvodu, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve, da sta toženi stranki motili tožečo stranko v soposesti stanovanjske hiše in dvorišča na naslovu R. 5/a s tem, da sta dne 8.6.1994 privedla mladega psa pasme doberman in ji tako onemogočila nemoteno izvrševanje soposesti in tudi dajatveni del, ki se glasi na vrnitev v prejšnje stanje z odstranitvijo psa in še na prepoved bodočih takih ali podobnih motilnih dejanj. V pravdi neuspešni tožeči stranki je naložilo plačilo sodno odmerjenih pravdnih stroškov toženih strank v znesku 168.682,00 SIT.

Proti temu sklepu se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa da ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Izrecno graja kot previsoko sodno odmero pravdnih stroškov tožene stranke.

Toženi stranki sta vložili odgovor na pritožbo, ki pa se ni upošteval, ker v sporih zaradi motenja posesti procesno ni predviden.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus zadeve v obsegu odločitve o glavni stvari pokaže, da ni zaslediti uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi okoliščin, ugotovljenih v dokaznem postopku, o sporu materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbena izvajanja so le povzetek že danih navedb v postopku na prvi stopnji in ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi ocenami prve stopnje strinja, posebej tudi glede pravočasnosti tožbe in podane pasivne legitimacije ter zato tudi povzema utemeljitev prvostopnega sklepa ter še dodaja: Tožeča stranka trdi, da je bila motena v soposesti uporabe nepremičnin, hiše in dvorišča, zaradi psa, ki ni njen in nad katerim imata nadzor le toženca, predvsem to velja za prvotoženca, s katerim je v sporu, kar bi naj na njen občutek ogroženosti v zvezi s psom še posebej vplivalo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da zgolj privedba psa v solastne prostore hiše in na skupno dvorišče, še nima pomena motilnega dejanja in je pri tem upoštevalo, da je tožnica vajena psov, da je ta pes nikoli ni napadel in da se lahko giba kljub psu po vseh prostorih, ki v naravi še niso dodeljeni v izključno uporabo strank.

Pritožbeno sodišče se strinja s takimi dejanskimi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Samo privedba psa, kar je tudi predmet tožbenega zahtevka, ob upoštevanju že prej navedenih okoliščin tega primera, tudi po stališču sodišča druge stopnje nima pomena motilnega dejanja.

Iz določb 75. in 80. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in iz ustrezne sodne prakse izhaja, da je soposest motena le, če je soposestniku onemogočen dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njihovi soposesti.

Sodna praksa je v motitvenih sporih glede soposesti zavzela stališča, da je dejanje motilno le, če gre za odvzem iz posesti (75. člen ZTLR), ali če je dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti posebno otežen. Neprijetnosti, ki jih doživlja tožnica, ko mora zaradi psa čistiti skupne prostore, tudi po oceni pritožbenega sodišča nimajo pomena motilnega dejanja. Zatrjevani strah tožnice pred psom, ki ni njen, pa prav tako nima vpliva na zaključek, da bi bila zgolj zaradi tožničinega strahu privedba psa motilno dejanje, ker njena ogroženost ne izvira iz dejstva, da je v hiši pes, temveč iz neurejenih razmer med tožnico in prvim tožencem, s katerim sta v stalnih sporih. Po stališču sodišča druge stopnje je nestrpnost strank tudi bistven povod za to tožbo.

Čeprav sodišče druge stopnje zavrača pritožbo tožnice kot neutemeljeno, ima tožnica še vedno pravno možnost, da s petitorno pravdo uveljavlja sodno varstvo pred vsemi dejanji, ki jo omejujejo v njeni solastninski pravici, ali pa da predlaga ureditev spornih vprašanj o uporabi solastnega premoženja v nepravdnem postopku.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede glavnega zahtevka odločilo kot sledi iz izreka.

Pritožbena graja o previsoki odmeri pravdnih stroškov toženih strank je pavšalna, in ker je sodišče druge stopnje preizkusilo v tem delu pravilno uporabo materialnega prava ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, je zato tudi ta del pritožbe zavrnilo kot neutemeljen.

Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela ter je zato tudi dolžna nositi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Isto velja tudi za toženi stranki, ker odgovor na pritožbo procesno ni predviden in so ti stroški nepotrebni (prva odstavka 166. in 154. člena ter 155. in 381. člen ZPP).