VSL sodba I Cp 1718/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oporoka pokojne M. L. z dne 15.7.1996 pravno neveljavna. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 348.424,40 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.1999 dalje do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 19/94 - ZPP/77).

Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno naziranje sodišča prve stopnje, da v zadevi ni obstajala sočasnost dejanj sestave, izjave in podpisa oporoke. Oporoko so sestavili in podpisali vsi trije navzoči, o čemer je izpovedala oporočna priča, ki je še edina živa izmed vseh treh udeležencev. Ni sporno, da je bil tekst oporoke sestavljen na pisalnem stroju v lasti oporočne priče B. K. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bilo zdravstveno stanje zapustnice v smislu dojemanja lastnih dejanj brezhibno do zadnjega dne življenja.Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da ni moč verjeti oporočni priči, da se je oporoka sestavljala pri njih doma med 11. in 12. uro, čeprav je le ta razločno izpričala, da je bila ob njegovem prihodu oporoka že sestavljena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zapustnica spornega dne med 10. in 12. uro od patronažne sestre prejela močno dozo zdravila. Toženec ni nikoli trdil, niti ni tega izpovedala nobena priča, naj bi oporočiteljica sama odšla iz stanovanja. Če je nesporno, da je bil tekst oporoke sestavljen na zadevnem pisalnem stroju in da so oporoko podpisali vsi trije, se zastavlja vprašanje, zakaj bi prišlo do nesočasnosti. Sodišče ni obrazložilo, kjer in kako je bila pogodba podpisana. Na oporoki ni navedbe, kdaj je bila sestavljena, kar pomeni, da je bilo to lahko pred 11. ali po 12. uri.

Od oporočne priče ni mogoče pričakovati popolne natančnosti pri oceni ure. Možno bi bilo celo, da bi prišlo do pomote v datumu zapisa.

Sodišče je prezrlo pričevanje tožnika J. L., da je zapustnica bratom in sestram povedala, da ima oporoko, vendar pa so bili prepričani, da to ni sporna oporoka. Zdravstveno stanje pokojnice je bilo res slabo, vendar pa je toženi stranki znano, da je po petnajstminutni masaži nog lahko hodila tudi v trgovino oziroma okoli hiše. O tem bi vedeli povedati tudi sosedje oporočiteljice, na primer L. J. in M. Š.

Pritožba ni utemeljena.

Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. Ta pristavek ni pogoj za veljavnost oporoke (1. in 2. odstavek 64. člena Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št.

15/76 - Ur. l. RS, št. 82/94 - ZD). Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. člen ZD). Ker je upoštevanje obličnostnih zahtev pogoj za veljavnost oporoke, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje oporočnih prič, predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno.

Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pogoj sočasnosti pri sestavi pismene oporoke pred pričami pokojne M. L. ni bil izpolnjen. Zaključek, da zapustnica 15.7.1996 med 11. in 12. uro ni mogla biti na domu oporočnih prič, temelji prvenstveno na izpovedih patronažne sestre M. D. in pokojničine prijateljice A. L. R. Obe priča, tožnica J. P. in priča T. K. so tudi skladno izpovedale, da je bilo zdravstveno stanje M. L. v kritičnem času tako slabo, da svojega stanovanja brez tuje pomoči ni mogla zapustiti.

Ni res, da med postopkom ni nihče zatrjeval, da se je zapustnica v stanovanje oporočnih prič pripeljala sama s svojim vozilom, saj je takšna pritožbena trditev v nasprotju z izjavo samega toženca ob zaslišanju dne 9.11.1998. Pojasnil je, da mu je pokojna B. K. povedala, da se je pokojna M.

L. pripeljala k njej sama z avtomobilom. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je dokazni postopek usmerilo na razčiščevanje vprašanja ali je bila zapustnica glede na svoje zdravstveno stanje sposobna za takšno ravnanje.

Če tožena stranka meni, da oporoka ni bila podpisana 15.7.1996, ampak kakšen drug dan, nosi dokazno breme za dokazovanje tega dejstva.

Zgolj namigi v pritožbi v tej smeri prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo ovreči. Jalovo je tudi prizadevanje tožene stranke, s katerim skuša vzbuditi dvom o časovnem okviru, v katerem je prišlo do podpisa oporoke s strani oporočiteljice in obeh prič. V tem pogledu je bila priča M. K. povsem natančna in ni dopustila nikakršnega odstopanja od časovnega okvira, v katerem je potekalo sestavljanje oporoke. Povedala je, da je to bilo med 11. in 12. uro.

Nepotrebno je vsakršno izvajanje novih dokazov v zvezi z zdravstvenim stanjem pokojne M. L. Kakšno je to bilo, je sodišče prve stopnje sklepalo zlasti na podlagi njene zdravstvene dokumentacije in izpovedi T. K. kot izvedene priče. Njeno pričevanje o dejstvih, ki jih je o bolezni pokojnice sama zapazila, ima zaradi strokovnega medicinskega znanja, s katerim razpolaga, posebno težo, zato zaslišanje dodatnih prič ne bi moglo pripeljati do drugačnega dejanskega zaključka o zdravstvenem stanju pokojne M. L. Prepričljivo je tudi pojasnila, da injekcije, ki jih je zapustnica prejemala, vplivajo samo na lajšanje bolečin, ne pripomorejo pa k boljši gibljivosti.

Doslej povedano omogoča sklep, da je sodišče prve stopnje do prepričanja o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, prišlo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP/77), zato ne more držati pritožbena trditev, da je nedopustno "seciralo" pričevanje M. K. Prav natančna analiza izpovedi omenjene priče je sodišču prve stopnje omogočila, da si je ustvarilo subjektivno mnenje o objektivni realnosti, to je, da izpoved M. K. ni skladna s preteklimi dejstvi.

Ker je treba v zadevi kot postopkovni predpis uporabiti ZPP/77, po katerem sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (1. odstavek 352. člena ZPP/77), so pritožbene navedbe, ki utemeljujejo dopustnost novih dokaznih predlogov v pritožbi, irelevantne, in ne terjajo odgovora.

Ni dovolj, kot meni tožena stranka, da so izpolnjeni le nekateri od obličnostnih pogojev za veljavnost pismene oporoke pred pričami oziroma, da so nekateri izmed njih pomembnejši od ostalih. Oporoka je veljavna le ob kumulativnem upoštevanju vseh obličnostnih zahtev. Ker v konkretnem primeru ni bil izpolnjen pogoj enotnosti pravnega dejanja podpisovanja oporoke s strani oporočitelja, njegove izjave, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje oporočnih prič, je oporoka neveljavna.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. odstavka 166. člena ZPP/77.