VSC sodba Kp 476/2000

Pritožba obsojenega S. R. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obsojeni S. R. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke I. odstavka 407. člena in II. odstavka istega člena Zakona o kazenskem postopku spremenilo pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. K 216/95, in Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. K 121/96, in izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Okrajno sodišče v Velenju je dne 8. 10. 1998 izdalo sodbo, opr. št. K 216/95, s katero je obsojencu izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Višje sodišče v Celju je dne 23. 3. 1999 izdalo sodbo, opr. št. Kp 413/98, s katero je delno ugodilo pritožbi obsojenca ter mu znižalo enotno kazen na štiri mesece zapora. Okrajno sodišče v Piranu je dne 7. 2. 2000 izdalo sodbo, opr. št. K 121/96, s katero je izreklo obsojencu enotno kazen štiri leta in tri mesece zapora. V tej sodbi ni bila upoštevana enotna kazen iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. K 216/95. Zoper sodbo je obsojenec pravočasno vložil laično pritožbo, s katero je izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje ter smiselno tudi odločbo o kazenski sankciji. Smiselno je predlagal njeno spremembo in znižanje izrečene kazni. Pritožba ni utemeljena. Glede primernosti izrečene enotne kazni je sodišče druge stopnje ocenilo, da je ustrezna, saj je obsojenec večkratni povratnik, ki je že bil kaznovan za raznovrstna kazniva dejanja. Navajanja obsojenca, da je v zaporu že od leta 1998, da je do sedaj prestana kazen pozitivno vplivala na njega in da kaznivih dejanj ne namerava več izvrševati, ne pomenijo takšnih okoliščin, ki bi opravičevale znižanje izrečene kazni. Sodišče druge stopnje prav tako ni sledilo navedbam v pritožbi, da je po smrti očeta mati ostala sama na kmetiji in da potrebuje pomoč pri delu, saj je iz spisovnega gradiva moč zaključiti, da obsojeni dejansko večino časa ni preživel doma, temveč na raznih drugih naslovih. Teh navedb sodišče druge stopnje tako ni upoštevalo, temveč je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in korektno izreklo enotno kazen, upoštevajoč dejansko stanje, ki je bilo pravilno ugotovljeno. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo prvostopenjskega sodišča. Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obsojeni plačati pritožbeno povprečnino. Ker pa prestaja kazen zapora, ga je sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.