VSM sklep I Cp 63/2003

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

: Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom predlagano začasno odredbo zavrnilo kot neutemeljeno. Proti temu sklepu je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom, da sodišče druge stopnje po ugoditvi pritožbi napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem utemeljenosti začasne odredbe glede nevarnosti bodoče realizacije tožbenega zahtevka in nastanka nenadomestljive škode. Stališče pritožnika je, da je nevarnost podana že zato, ker se v stanovanju, ki je bilo predmet med strankama sklenjene predpogodbe, nahaja oseba oziroma najemniki tožene stranke ter da je stanovanje obremenjeno z najemom, poleg tega pa obstaja nevarnost, da bo tožena stranka stanovanje tudi odtujila drugi osebi, ne pa tožniku. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, ki pa v pritožbenem postopku proti sklepu ni predviden in zato tega pravdnega dejanja tudi ni bilo mogoče upoštevati. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ni bilo zaslediti in da tudi ni bilo uporabljeno napačno materialno pravo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Čeprav sodišče prve stopnje meni, da terjatev tožnika, ki je predmet tožbenega zahtevka, verjetno obstoji, pritožbeno sodišče s tem stališčem ne soglaša. Iz pritožbene povesti namreč izhaja, da bi naj stranki sklenili predpogodbo za stanovanje, last tožnice ter da kupoprodajna pogodba nato ni bila sklenjena. Tožeča stranka s predpogodbo ni pridobila drugih upravičenj, kot da lahko zahteva sodno varstvo za sklenitev dogovorjene kupoprodajne pogodbe, nikakor pa ne na izstavitev ustrezne z.k. listine. Ker iz tožbenega zahtevka izhaja, da zahteva tožeča stranka izdajo z.k. listine, je že zato šteti na podlagi prej navedenega, da verjetnost takšnega zahtevka ni izkazana, kar ima lahko že samo po sebi za posledico, da niso podani predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ter tretjega in četrtega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Pritožbeno sodišče tudi meni, da niso podani nadaljnji predpisani pogoji v zvezi z nevarnostjo bodoče realizacije uveljavljanega tožbenega zahtevka. Takšno je tudi stališče sodišča prve stopnje in zato pritožbeno sodišče v tem obsegu povzema povsem ustrezno obrazložitev napadenega sklepa. Pogoji za izdajo začasne odredbe morajo obstajati kumulativno in ker v obravnavanem primeru ni tako, je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeni sklep. O stroških pritožbenega postopka tožeče stranke ni bilo odločeno, ker jih ni priglasila v pritožbenem postopku. Toženi stranki stroški pritožbenega postopka ne gredo, saj jih ni šteti za potrebne (155. člen ZPP), odgovor na pritožbo, kot je že navedeno, namreč ni predviden s procesnimi pravili, tako da teh stroškov ni mogoče naložiti v breme nasprotne stranke.