VSK sklep I Cp 274/2003

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede prvega toženca r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Prvostopenjsko sodišče je tožencema (zoper drugega toženca je izdalo zamudno sodbo) naložilo, da tožeči stranki nerazdelno plačata 229.474,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1999 dalje, ter 148.723,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1999 dalje ter ji povrneta 102.632,76 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Zoper sodbo se je prvi toženec pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v delu, ki se nanj nanaša, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožnika zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno je ugotovilo dejansko in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Postopati bi moralo po določbi 12. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), stranko, ki nima pooblaščenca in iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po zakonu, bi moralo opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi, sodišče pa ni opozorilo prvega toženca, da ima pravico, da predlaga kot pričo tako kupca vozila, kot tudi voznika, drugega toženca. Prvi toženec je še na obravnavi zatrjeval, da z zadevo nima nič in naj voznika pokličejo na sodišče, pa tega sodišče ni zapisalo. S takim ravnanjem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, to je vplivalo na pravilnost sodbe. Tudi ni pravilno uporabilo materialnega predpisa, določbe 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 tožeče stranke. Tudi ni ravnalo po določbi 285. čl. ZPP, predsednik senata mora namreč poskrbeti na primeren način, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Nič od tega sodišče ni naredilo. Nasprotno, prvega toženca ni hotelo poslušati, sodnik mu je dejal, da bi moral priti z odvetnikom in da mu se zdi "varianta o prodaji avtomobila za božič pač izmišljena". Sodišče je zmotno zaključilo, da je kot lastnik vozila odgovoren dokler ne uredi prepisa. To bi pomenilo objektivno odgovornost lastnika vozila. Kdaj je prešlo lastništvo avtomobila na kupca, je potrebno presojati po obligacijskih predpisih, po tedaj veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pogodba je veljavno sklenjena, ko se prodajalec in kupec dogovorita o bistvenih sestavinah, pri kupoprodajni pogodbi o predmetu in ceni. Kupnina ni bila le dogovorjena, pač pa tudi plačana in osebno vozilo izročeno kupcu. Za vprašanje, kdo je lastnik, pa upravni predpisi v zvezi z registracijo vozila niso pomembni. Pritožba je utemeljena. Pritožbena trditev, da sodišče ni postopalo po določbi 12. čl. ZPP, da torej stranke, toženca, ki v postopku na prvi stopnji ni imel pooblaščenca, ni opozorilo, katera pravdna dejanja lahko opravi, ni utemeljena. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil toženec že v pozivu na odgovor na tožbo pozvan, da se izjavi o navedbah tožeče stranke, da pojasni, ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu, ter pozvan, da predloži listine in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavlja dejstva, ki jih navaja v odgovoru. V vabilu na narok za glavno obravnavo je bil ponovno opozorjen, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njegovih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Ponovno je bil na to opozorjen še na samem naroku. Da mu sodišče ni dalo možnosti obravnavanja, kar smiselno uveljavlja v pritožbi (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) tudi ne drži, pritožbena trditev, da sodišče ni poslušalo toženca na naroku oziroma ni zapisalo njegovih navedb in dokaznih predlogov, je le navržena, tudi zapisnik je toženec podpisal brez pripomb. Utemeljeno pa toženec opozarja na zmotno materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranka, zavarovalnica, v tem postopku uveljavlja povrnitev izplačanih zneskov tretjemu, oškodovancu, od prvega toženca, svojega zavarovanca, ki naj bi kritne pravice izgubil, zaradi ravnanja v nasprotju z zavarovalno pogodbo. Dopustil naj bi, da vozilo upravlja oseba brez vozniškega dovoljenja. Prvi toženec je v postopku na prvi stopnji navajal, da je avtomobil pred škodnim dogodkom odtujil. Prodal naj bi ga M.G., mu vozilo tudi izročil, kupnino 700 DEM pa mu je kupec tudi plačal. Za svoje navedbe je predlagal tudi dokaze. Po presoji pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da to zatrjevano dejstvo ni odločilno in je pravno zmotno stališče, da je bil prvi toženec v času prometne nezgode lastnik vozila, ki ga je upravljal drugi toženec, ter okoliščina, ali je morebiti pred tem vozilo prodal in izročil M.G., za kar mu je ta plačal 700 DEM, ni odločilna, ker prepisa vozila pri pristojnem upravnem organu ni opravil in zato ni prišlo do prehoda pravic in obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti na novega lastnika. Prodajna pogodba je sklenjena, ko se stranki dogovorita o bistvenih sestavinah pogodbe, predmetu in ceni (26. čl. ter 454. čl. ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala do uveljavitve novega Obligacijskega zakonika - OZ, še uporablja). Na podlagi pravnega posla se na premični stvari pridobi lastninska pravica z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (1. odst. 34. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Vprašanje, ali je bil podatek o spremembi lastništva upravnemu organu prijavljen oz. na ime katere osebe je vozilo bilo tedaj registrirano, pa, kot pravilno poudarja pritožba, za presojo, ali je kupna pogodba sklenjena in ali je na njeni podlagi kupec lastninsko pravico pridobil, ni odločilno. Zaradi zmotne pravne presoje sodišče prve stopnje ni presodilo, ali trditve toženca, da je vozilo prodal in izročil, držijo, v ta namen ni presodilo, ali je za te trditve stranka ponudila ustrezne dokaze oz. le teh ni izvedlo, da bi ugotovilo to dejstvo. Če se namreč med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik motornega vozila, preidejo pravice in obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti na novega lastnika, in to že po samem zakonu (22. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP - Uradni list RS št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami). Dejansko stanje v obravnavani zadevi je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, sodbo prvostopenjskega sodišča glede Prvega toženca razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V že zgoraj nakazani smeri bo zato moralo prvostopenjsko sodišče dokazni postopek dopolniti in če bo ugotovilo, da je pred obravnavanim dogodkom prvi toženec vozilo odtujil, bo to pomenilo, da so obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti prešle na novega lastnika. Ker je sodišče druge stopnje sodbo glede prvega toženca razveljavilo, je moralo tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržati za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).