VSC sklep Cp 806/2003

Pritožbi se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v celoti in v r n e sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke in vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v točki 1 izreka za plačilo glavnice 12.781,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 05.11.1997 dalje do plačila in za plačilo stroškov ter toženi stranki naložilo tudi plačilo nadaljnjih stroškov postopka. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 14. tč. 339. čl. ZPP je podana, ker se sodba ne da preizkusiti. Sodišče je v sodbi navedlo, da je bila porabljena voda po odčitku na vodomeru in za celotno stanovanjsko hišo razdeljena s strani hišnega sveta kot sporazumno določene osebe s strani uporabnikov in na katere razdelitev so le-ti tudi pristali, vendar takšen zaključek nima nobene podlaga, saj to dejstvo ni nikjer dokazano. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter tudi na glavni obravnavi povedala, da se z razdelitvijo hišnega sveta ni strinjala in ji je tudi ugovarjala. O tem sodišče v razlogih sodbe ni ničesar navedlo, zato se sodba ne da preizkusiti in tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Račun za plačilo vode za mesec oktober 1997 je utemeljeno zavrnila, saj je bil ta znesek kar 25 krat višji od zneskov, ki jih je plačevala. Na glavni obravnavi je povedal, da je po prejemu takšnega računa takoj poklical tožečo stranko, vendar ji niso obrazložili, zakaj je račun tako visok. Zato je sodišče napačno zaključilo, da ni z ničemer izkazala, da je ugovarjala višini naloženega zneska, saj je na glavni obravnavi povedala, da je višini ves čas ugovarjala ustno po telefonu. Z reklamacijo računa se je obrnila tudi na hišni svet. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na Pravilnik o preskrbi s pitno vodo na območju občine Celje, po katerem interna delitev zaračunavanja posameznim porabnikom ni v pristojnosti upravljalca vode. S takšno razlago pa se ne more strinjati, sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je v primeru reklamacij dolžna te reklamacije preveriti in ravnati kot skrben gospodar ter ugotoviti, zakaj je prišlo do takšnega porasta vode, saj je njena naloga tudi, da vzdržuje vodno omrežje. Sama ni bila odgovorna za izliv vode in tudi ni dolžna plačati takšnega računa. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega zneska 200.000,00 SIT. Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja se torej sodba ne more izpodbijati. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj pritožba pravilno opozarja na to, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo tistih dejstev, ki jih je tožena stranka ves čas navajala in ki so tudi pomembna za odločitev o tej zadevi. Tožena stranka je pravočasno, v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v prvem pripravljalnem spisu, navajala, da ta strošek ni njegov stroške in da ne ve kako je nastal, da so vodo plačevali po sporazumu hišnega sveta, da je obveznosti ves čas tekoče poravnal, razen za deveti mesec, ko mu je bil izstavljen nenormalno visok račun, ki ga brez obrazložitve ni hotel plačati, da ni opazil napak na napeljavi in da bi hišni svet moral ugotoviti vzrok. Navajala je še, da Pravilnik o preskrbi s pitno vodo ni pravna podlaga in da bi moral blagajnik porabljeno vodo razdeliti na posamezne porabnike v hiši, ne pa, da je višjo porabo zaračunal samo njemu, pred tem pa še Krajevni skupnosti G.. Tožeča stranka bi morala ugotavljati, zakaj je prišlo do večje porabe, kar pa je ugotovila šele po štirih mesecih. Tožeča stranka bi tudi morala opraviti delitev na vse uporabnike, saj ni dokazano, da je vodo porabil sam. Sodišče se o teh zatrjevanjih tožene stranke ni izjasnilo in tudi ni obrazložilo, zakaj šteje, da mora v več stanovanjski hiši, povečano porabo plačati le tožena stranka, ne pa tudi ostali stanovalci. Sodišče se je nepravilno oprlo na Pravilnik o preskrbi s pitno vodo na območju občine Celje,ki je bil sprejet - po navedbah sodišča 1979, ko še ni veljal SZ, ki je na novo uredil lastninska in upravljalska razmerja v več stanovanjskih hišah. Upravljanje v več stanovanjskih hišah je v času spornega razmerja urejal stanovanjski zakon, sprejet 1991 (SZ). 24. čl. določa, da obratovanje stanovanjske hiše zajema storitve v zvezi z uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča in stroške, ki nastajajo s tem v zvezi, predvsem pa stroške za čiščenje, elektriko, vodo, ogrevanje, obratovanje naprav, stroške za hišnika in vse druge skupne stroške. Tožeča stranka je le pavšalno zatrjevala, da naj bi bila urejena razdelitev vode s pogodbo, vendar ni navedla vsebine te pogodbe, zato pritožnica pravilno opozarja na to, da sodbe v tem delu ni možno preizkusiti. 22. čl. (SZ) določa, da je potrebno s pisno pogodbo o upravljanju v primeru, kadar gre za več stanovanjsko hišo urediti medsebojna razmerja v zvezi z upravljanjem. Kako so ta razmerja bila urejena, sodišče ni ugotovilo, pa čeprav je tožena stranka tekom postopka ugovarjala, da bi bilo potrebno te stroške razdeliti med vse stanovalce. Tudi iz izpovedbe v postopku zaslišane priče R. B., ki je povedal, da je imela krajevna skupnost v najemu prostore na M. ... in da so v nekem obdobju res sprejeli položnico za plačilo vode okrog 12.000,00 SIT, vendar so ga poravnali in s tem pomagali, da niso plačali drugi stanovalci, vse to pa na račun ugotovljene napake in izteka vode, izhaja, da je očitno, da je v tej vsoti tudi znesek, ki bi ga morali poravnati drugi stanovalci. Takšne obveznosti pa tožeča stranke toženi stranki ne more naprtiti. Sodišče je sicer citiralo pravilnik, vendar tega pravilnika ni priložilo niti ga ni zahtevalo od tožeče stranke, še manj pa preverjalo ali je v skladu s kasneje sprejeto zakonodajo. Sodišče je napačno uporabilo določbe Stanovanjskega zakona, zato je tudi napačno zaključilo, da je toženec dolžan plačati takšno vsoto. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo, da je predmet spora denarna terjatev, ki predstavlja neplačano porabo vode po računu, vendar računa ni pogledalo in ga v spisu tudi ni. Pavšalno je tudi navedlo da je bila količina vode za celotno stanovanjsko hišo razdeljena s strani hišnega sveta in ker so uporabniki količino razdelili in na razdelitev pristali, ne da bi pri tem obrazložilo, na kakšne dokaze se je oprlo. Podano pa je tudi nasprotje v sodbi, ko je navedlo, da ni bilo v pristojnosti tožeče stranke zato, da je bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo, pač pa mu je ugodilo. Nepravilni so tudi zaključki, da toženec večjega zneska ni ugovarjal, saj je na glavni obravnavi dejansko povedal, da je znesku takoj ugovarjal, sodba pa te izpovedbe ni ocenila. Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje. V ponovnem odločanju bo moralo sodišče odgovoriti na vse ugovore tožene stranke, uporabiti pravilno pravno podlago in nato ponovno ugotoviti, ali je dejansko moč toženi stranki naložiti celotno porabo vode, ki je dejansko, kar je tožena stranka dokazovala in dokazala, bila kar 25 krat višja. Ker je sodišče razveljavilo odločitev o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.