VSC sklep Cp 1814/2003

Pritožba se z a v r n e in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje. R. S. sama trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršilni postopek pod opr. št. In 98/0190 nadaljevalo zoper novo dolžnico R. S.. Proti takšnemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) pritožila nova dolžnica R. S.. Navedla je, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Pritožnica namreč ne ve, katera so odločilna dejstva za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper njo, saj sodišče prve stopnje zgolj citira 24. člen ZIZ, zapuščinski postopek po pokojnem dolžniku pa še ni pravnomočno končan. R.S. praviloma nikoli ni pravna naslednica fizičnih oseb. Zapuščinski postopek se v primeru, če je zapuščina brez dediča, zaključi tako, da se premoženje izroči državi, torej je država le kaducitetni upravičenec, ki pa ni pravni naslednik tako kot dediči in ne vstopi v pravni položaj zapustnika. Kaduciteta je originaren način pridobitve premoženja, kar pomeni, da so pravne posledice povsem druge kot pri dedovanju. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno uporabilo določilo IV. odstavka 24. člena ZIZ, ki določa, da če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se pod pogoji iz I. odstavka istega člena (če se z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost prešla nanj) izvršba nadaljuje tudi zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V konkretnem primeru iz izvršilnega spisa opr. št. In 98/0190 izhaja, da je pokojni dolžnik V. G. umrl po vložitvi izvršilnega predloga, njegova zapuščina pa je bila s sklepom o dedovanju opr. št. D 616/2001 z dne 30.09.2002 izročena R. S., ker so se vsi zakoniti dediči odpovedali dedovanju. Pritožba sicer pravilno opozarja na to, da država ni dedič po pokojnem dolžniku, temveč s pridobitvijo zapuščine brez dedičev (bona vacantia) pridobi lastninsko pravico na originaren način. Vseeno pa država za dolgove zapustnika odgovarja enako kot dedič, saj ima v vsem položaj dediča. Pri prehodu zapuščine brez dedičev na državo (9. člen Zakona o dedovanju - ZD) gre namreč za pravni institut, ki je oblikovan za poseben primer, ko zapustnik umre in nima dedičev oziroma so se ti odpovedali dedovanju. Namen te zakonske določbe je v tem, da se dokončno uredijo pravna razmerja glede pravic in stvari v zapuščini, predvsem pa je treba preprečiti morebitne negativne posledice, ki bi lahko nastale zaradi tega, ker bi zaradi zapustnikove smrti njegov položaj v pravnih razmerjih (v katerih torej nastopa tudi kot dolžnik) ostal prazen. Zaradi tega država v celoti vstopi v zapustnikova pravna razmerja glede stvari in pravic, ki bi sicer bile predmet dedovanja, sedaj pa so po sili zakona prešle v last R. S. in tako odgovarja za zapustnikove dolgove, izpolniti mora volila in izvršiti naloge, ki jih je zapustnik določil v oporoki (če je seveda ta obstajala), pri čemer pa za dolgove, volila in bremena odgovarja le do višine vrednosti zapuščine. Zaradi navedenega pa država vstopi tudi v zapustnikova procesna razmerja, kar pomeni, da mora na podlagi 24. člena ZIZ prevzeti izvršilni postopek po pokojnem dolžniku, prevzemu pa se (tako kot to velja tudi za dediče, ki imajo podoben pravni položaj) ne more upirati, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v zadostni meri izhaja, na kakšni pravni podlagi je sodišče prve stopnje nadaljevalo izvršbo zoper pritožnico. V obrazložitvi se je namreč oprlo na določilo IV. odstavka 24. člena ZIZ, kot to pravilno ugotavlja že pritožba, kar pomeni, da je pritožnica vedela, da je obveznost prešla nanjo na podlagi javne listine, saj je sklep o dedovanju po pokojnem G. prejela in se nanj tudi pritožila. Njena pritožba je bila dne 29.01.2004 pravnomočno zavrnjena, zato je sedaj neutemeljena pritožbena navedba, da sklep o dedovanju še ni postal pravnomočen. Pritožba R. S. je tako v celoti neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Ker s pritožbo ni uspela, R. S. sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).