VSL sodba I Cp 699/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti 1,5 sobno stanovanje št. 7 v L., Z. 1 v I. nadstropju in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 30 dneh. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne 176.898,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Materialno pravo je zmotno uporabljeno glede 30 dnevnega roka za izpraznitev stanovanja. Določilo 313. člena ZPP daje sodišču prosto postavitev rokov, če jih drug zakon ne določa. Tako je sodišče določilo 30 dnevni rok, ob tem pa je spregledalo določilo 52. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki določa 90 dnevni odpovedni rok. V postopku je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ali je bil podpisnik odločbe polkovnik F.P. predsednik komisije ali ne in iz tega izhajoče dejstvo, da odločba ni mogla biti podpisana na dan 10.6.1991. Navedba na odločbi "predsednik stanovanjske komisije" je del formularja, podpisnik odločbe pa se je naknadno vnesel v formular. Kot je P. sam povedal, je bil v času podpisa odločbe član komisije in je tudi sam podpisoval odločbe ter je pogodbo kdo drug podpisal zanj ali za katerega drugega, ki odločbo dela. Priča ni pojasnila, da se nihče drug ni smel podpisati pod odločbo, razen samega predsednika, ravno obratno. V odločbo se je vneslo ime osebe, ki je odločbo pripravila, podpisal pa jo je lahko tudi kdo drug zanj. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pretežno korektno povzema izpovedbo priče F.P., razen v delu, ko navaja, da naj bi izpovedal, da se je na formular kot predsednika stanovanjske komisije vneslo lahko tudi ime osebe, ki je odločbo pripravila. Tega namreč priča ni izpovedala ne ob prvem zaslišanju na naroku dne 7.6.2001 ne ob drugem zaslišanju na naroku dne 3.2.2003. Obakrat je F.P. izpovedal namreč tako, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da je funkcijo predsednika stanovanjske komisije prevzel v juliju 1991, da pa je namesto predsednika lahko odločbo podpisal katerikoli član stanovanjske komisije. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da na odločbi, ki bi bila izdana 10.6.1991, F.P. ni mogel biti označen kot predsednik stanovanjske komisije, saj te funkcije tedaj še ni opravljal, kar kaže na to, da je bila odločba dejansko izdana kasneje, najbolj zgodaj v juliju 1991. Pritožba torej sodišču prve stopnje iz tega razloga neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Glede na dejansko ugotovitev o datumu izdaje odločbe, ki sega v čas po osamosvojitvi Slovenije, je pravilen tudi materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da tedaj organi JLA niso več mogli veljavno razpolagati z nepremičninami iz stanovanjskega fonda JLA. Odločba, na podlagi katere se je toženec vselil v stanovanje, torej ne more predstavljati veljavnega naslova za njegovo uporabo stanovanja, kar pomeni, da ga uporablja nezakonito. V takem primeru lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja (58. člen SZ). Nepravilno pa tožena stranka meni, da bi moralo sodišče za določitev paricijskega roka uporabiti 52. člen SZ kot lex specialis glede na generalno določilo 2. odstavka 313. člena ZPP. Določilo 52. člena SZ namreč določa dolžino odpovednega roka za najemno pogodbo za stanovanje, rok za izselitev v primeru odpovedi pa določa 2. odstavek 59. člena SZ. V konkretnem primeru pa ne gre za odpoved najemne pogodbe in izselitev zaradi odpovedi najemne pogodbe, pač pa za nezakonito zasedanje stanovanja - za izpraznitveni zahtevek po 58. členu pa SZ ne določa posebnega paricijskega roka.

Uveljavljana pritožbena razloga torej nista podana, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).