VSC sodba Kp 12/2001

Pritožba obdolženega M. R. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M. R. je dolžan plačati popvprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po III. in I. odst. 134. čl. Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obdolženemu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 36.600,00 SIT, stroški oškodovanca vključno s stroški njegove pooblaščenke v nedoločenem znesku in povprečnina v znesku 40.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 18. 1. 2000, opr. št. Kp 4/00, zavrglo to pritožbo kot nedovoljeno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo z dne 19. 10. 2000, opr. št. I Ips 126/2000, razveljavilo sklep o zavrženju pritožbe in odredilo ponovno odločanje o pritožbi pred sodiščem druge stopnje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in zanesljivo ugotovilo dejansko stanje, saj za zagovor glede načina poškodovanja oškodovanca, ki je ponovljen v pritožbi, ni bilo prav nobenega dokaza. Z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke pa je način samopoškodovanja pri padcu po motorju izrecno zavrnjen; sicer sta obtožbo v celoti potrdila oškodovanec F. R. in njegov sin R. R.. Oškodovančeva izpovedba je samo navidezno nedoločna in protislovna v posameznih podrobnostih. Sicer je bil ves čas tega kazenskega postopka enoten v okoliščini, da je padel po tleh izključno zaradi obdolženčevega pahnjenja na tla. Glede na pravilne dejanske ugotovitve tudi sodišče druge stopnje ni našlo potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka z zaslišanjem obdolženčevih sorodnikov, ki da so opazovali dogajanje. Sodišče druge stopnje meni, da je pravilno ugotovljena tudi krivdna oblika obdolženčeve kazenske odgovornosti. Glede na samo dinamiko dogajanja na tlakovani površini, zaradi česar je tudi prišlo do spora, je na mestu zavestna malomarnost. Obdolženčeva lahkomiselnost je izkazana v dejstvu, da je oškodovanca pahnil po trdih tleh v prepričanju, da zaradi padca ta ne bo poškodovan. To ugotovitev vsaj posredno potrjuje tudi zagovor, v katerem je neuspešno poskušal pripisati oškodovančevo hudo telesno poškodbo samopoškodovanju. Glede na izid dokazovanja ni mogoče pritrditi pritožbenemu zatrjevanju o oškodovančevem odškodninskem interesu v tem kazenskem postopku. Pa tudi zatrjevana njegova vinjenost, ki je sicer po tolikem času sploh ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ni v vzročni zvezi z obdolženčevim ravnanjem. To pa je, kot že rečeno, pravilno ugotovljeno. Nanj pa je pravilno uporabljen tudi kazenski zakon. Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam, in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Sodišče druge stopnje poudarja starostno razliko med obdolžencem in oškodovancem. Pri odločanju v pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženi plačati povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer, kakršne so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji.