VSC sodba Kp 291/2000

Pritožba obtoženega D.Š. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi D. Š. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Izrečeni sta mu bili kazen deset mesecev zapora kot glavna in stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila D kategorije za dobo enega leta. V ta čas je bil vštet čas odvzema vozniškega dovoljenja od 8.10.1991 do 22.10.1991 in od 6.9. 1994 dalje. Obtožencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 94.176,00 SIT; bil je oproščen plačila povprečnine. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa izrek milejše kazenske sankcije. Podrejeno je predlagal še razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Drugače kot pritožnik meni sodišče druge stopnje, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi temeljito obrazložene. Pritožbena trditev, da med ugotovljeno obtoženčevo vinjenostjo in nastalo posledico njegove protipredpisne vožnje ni vzročne zveze, je bila ovržena že v postopku na prvi stopnji z mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke. Izvedenec cestno-prometne stroke je sicer ugotovil primerno hitrost vožnje avtobusa, če bi namreč obtoženec pešca pravočasno zaznal in nanj reagiral z zaviranjem. Vendar je sodišče prve stopnje tudi s pomočjo zagovora in istega izvedenca zanesljivo ugotovilo, da obtoženec pred trčenjem v pešca sploh ni zaviral, kar pomeni, da ga sploh ni zaznal in temu primerno ukrepal. Vzrok za to pa je v absolutni nesposobnosti za varno vožnjo, kakor je to ugotovila izvedenka sodnomedicinske stroke. Vse te dokaze pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ko je zaključilo, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje z zavestno malomarnostjo. Sodišče druge stopnje dodaja, da se je po zagovoru tudi sam obtoženec zavedal vožnje pod vplivom alkohola. V pritožbi poudarjeni izračuni hitrosti vožnje, povzeti iz mnenja izvedenca cestno-prometne stroke, ter s tem v zvezi sklicevanje na ravnanje povprečnega voznika, ne morejo omajati pravilnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Hitrost vožnje je pač potrebno prilagajati tudi vremenskim razmeram, ko pojav pešča na cestišču v naselju za nobenega voznika ne more pomeniti presenečenja, še zlasti, ker se sam pritožnik sklicuje na bližnji semaforizirani prehod za pešce. Ker tudi s tehničnim pregledom avtobusa ni ugotovljeno, ali je ob trčenju sprednja zasenčena luč avtobusa gorela, je bila ta okoliščina brez pomena za pravilno odločitev o obtožbi. Sicer pa sodišče druge stopnje v pritožbi poudarjeno okoliščino, da je obtoženec zaradi opazovanja prometne signalizacije namesto cestišča pred seboj spregledal pešca, šteje kot posledico njegove nesposobnosti za varno vožnjo zaradi alkoholiziranosti. V nasprotju s pritožnikom meni sodišče druge stopnje, da mu je bila izrečena primerna kazenska sankcija. Ob dokazani vzročni zvezi med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo prometno nezgodo je nasprotno sklicevanje brez pomena na odmero kazni. Tudi nagradi pri delodajalcu ne pomenita ničesar. Skrb za družino z mladoletnima hčerama je bila že upoštevana pri odmeri kazni na sodišču prve stopnje. Njuna bolezen ni tako tehtna olajševalna okoliščina, da bi ob ugotovljenih pomembnih obtževalnih okoliščinah povzročila znižanje izrečene kazni zapora ali celo izrek pogojne obsodbe. Obtoženčeve psihične težave v času prometne nezgode niso z ničemer izkazane. Tudi sodišče druge stopnje poudarja zlasti alkoholiziranost ob sicer zapovedani popolni treznosti voznika avtobusa. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo mogoče priznati uspeha. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obtoženec plačati povprečnino kot strošek tega pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.