VSL sodba I Cpg 64/2002

1) Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi:
"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig ... z dne ... se vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka.
Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 162.068,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov, z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 24.4.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni."
2) Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.
3) Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 107.234,00 SIT za stroške pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu, od 24.4.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v 1. in 3. tč. izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

V nasprotju s pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče razume razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka: če namreč tožeča stranka ne bi imela obveznosti plačati DDV po ZDDV od zaračunanega zneska, ne bi imela podlage, da ga prevali (z vtoževanim računom) na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je tako zavrnilo tožbeni zahtevek, kar je iz razlogov tudi jasno razvidno, ker je negativno odgovorilo na (predhodno) vprašanje o obstoju davčne obveznosti tožeče stranke po ZDDV.

S takšno presojo pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Zdi se (upoštevaje trditveno podlago obravanavanega gospodarskega spora), da tudi nobena od pravdnih strank v to obveznost tožeče stranke niti ni podvomila.

V prid izhodišču pritožbenega sodišča je predvsem v pogodbi dogovorjeni način, kako tožeča stranka, ki je davčna zavezanka, uveljavi svojo (premoženjsko) pravico do deleža na "skupnem neto prihodku" iz razmerja s toženo stranko, ki je prav tako davčna zavezanka: namreč izdaja računa toženi stranki, ki mora obvezno vsebovati podatke, predpisane z ZDDV (prim. 34. čl. ZDDV). Račun tožeča stranka izda na podlagi obračuna, ki ga pripravi tožena stranka (prim. npr. 7. čl. pogodbe 1055/090, priloga A 5). Plačilo računa pa bo imelo za posledico prenehanje pravice tožeče stranke do deleža na "skupnem neto prihodku" za neko obračunsko obdobje zaradi izpolnitve (ene izmed) obveznosti tožene stranke do tožeče stranke po spornih pogodbah. Ob tem pa niti podatki spisa niti ZDDV ne daje nobene osnove za sklep, da bi bil dogovor strank, da tožeča stranka izda toženi stranki račun na podlagi podatkov, zabeleženih v obračunu, v nasprotju z ZDDV.

In če je na spornem računu tožeča stranka upoštevala, da ji obračun tožene stranke daje podatke o deležu "skupnega neto prihodka", ki ji pripada, je ravnala pravilno, če je tako izračunani delež upoštevala obenem kot davčno osnovo (21. čl. ZDDV) in toženo stranko obremenila z DDV, enako kot je slednja obremenila končnega potrošnika z DDV, ki ga je obračunala tudi na delež storitve, ki pripada po pogodbenem ključu delitve tožeči stranki. Tožena stranka ima po prepričanju pritožbenega sodišča možnost pri izračunu svoje davčne obveznosti iz naslova opravljenega prometa storitev (delno v svojem imenu in na račun tožeče stranke - prim. 10. čl. ZDDV) odbiti vstopni DDV. Tožena stranka je bila namreč, upoštevaje dogovor med pravdnima strankama o izdaji računa končnim uporabnikom, v razmerju do tožeče stranke pač "prejemnica" njene storitve (prim. 1. odst. 40. čl. ZDDV), pa čeprav te storitve ni "naročila", temveč se je s tožečo stranko dogovorila o priključku posebne (komercialne) telefonske številke, preko katere je tožeča stranka opravljala skupaj s toženo storitve za tretje (končne uporabnike). Če vstopnega davka tožena stranka ni odbila, pa to ne more iti v breme tožeče stranke. Slednji po pogodbi pripada pač sorazmerni delež "skupnega neto prihodka". Pri tem seveda ne gre za delitev DDV po spornih pogodbah in ankesih (plačilo DDV je obveznost pravdnih strank do države), čeprav ima možnost odbijanja vstopnega DDV ekonomsko gledano prav tak učinek.

Glede na obrazloženo po prepričanju pritožbenega sodišča zato ne gre za ponovni obračun DDV od "iste" storitve, kot bi to sledilo iz razlogov izpodbijane sodbe. Že zato, ker v obravnavanem gospodarskem sporu ne gre za razmerje tožeče do končnih uporabnikov. Bistvena značilnost DDV pa je, da se davek obračunava postopno v vsaki fazi prometa blaga ali storitve (vsefaznost DDV). To značilnost DDV ohranja tudi v obravnavanem pogodbenem razmerju, pa čeprav je račun tožeče stranke sledil računu tožene stranke do končnih uporabnikov.

Dodati velja, da tožeča stranka ni izstavljala računa toženi stranki za njej opravljene storitve. Teh storitev tožeča stranka ni opravila po naročilu tožene stranke, kot je bilo že obrazloženo, temveč tretjega. V priloženih pogodbah tožeča stranka nastopa kot naročnik storitev tožene stranke kot operaterja in ne obratno. V spornem računu toženi stranki zato tudi ni upoštevana cena storitve tožeče stranke, ki bi jo ta opravila za toženo stranko. Cena storitve tožeče stranke je v spornih aneksih določena v razmerju do končnih uporabnikov njenih storitev, upoštevaje dogovor obeh pravdnih strank o njej. Računi v obravnavanem primeru zato služijo po prepričanju pritožbenega sodišča kot knjigovodska listina (prim. 33. čl. in 8. čl. ZDDV) za uresničitev upravičenj, ki jih ima tožeča stranka v pogledu delitve "skupnega neto prihodka". Povedano drugače, računi niso izdani na podlagi cene storitve, ki bi jo tožeča stranka opravila za toženo stranko, temveč na podlagi dogovorjenega delitvenega razmerja, to je deleža v "skupnem neto prihodku" pravdnih strank. Da bi ga pravdni stranki lahko ustvarili, je storitvam tožeče stranke tožena stranka "dodala" svoje storitve. Katere, določajo priložene pogodbe.

V spornih aneksih (priloge A 7, A 8, A 9 in A 10)) sta se pravdni stranki dogovorili o spremembi neto cene minute pogovorov po telefonskih številkah iz omrežne skupine 090, dodeljenih tožeči stranki, pri čemer se pojem "neto" nanaša na neobremenitev te cene z DDV z gledišča oblikovanja cene za končnega uporabnika storitev ene in druge pogodbene stranke. To pomeni, da je tožena stranka tudi po uveljavitvi ZDDV, na tako dovorjeno ceno impulza na svojih računih telefonskim naročnikom dodala takratni 19 % DDV, kar je bilo tudi izrecno dogovorjeno. Davčna osnova za obračun DDV (21. čl. ZDDV) je bila tako skupno dogovorjena cena storitve tožeče in tožene stranke. Ostala pogodbena določila so po dogovoru, zapisanemu v aneksih, ostala nespremenjena.

Delitev "skupnega neto prihodka" iz naslova zaračunane pogovornine med pravdni stranki v razmerju 30% : 70 % (oz. 40 % : 60 %) pa že po logiki stvari same predpostavlja, da sta njuna deleža enako (na enak način) obremenjena z DDV. Povedano drugače, če naj bo 30 % (oz.40 %) delež, kolikor pripada tožeči stranki z gledišča obremenitve z DDV "neto" (ona namreč zaračunava 19 % DDV na skupaj dogovorjeno ceno storitve končnim uporabnikom storitev ene in druge pravdne stranke), ni logično, da bi bil preostali delež, ki gre toženi stranki, v tem pogledu "bruto", kar trdi tožena stranka. Gre namreč za delitev "skupnega neto prihodka". Če naj vsaka pravdna stranka dobi (dogovorjeni) sorazmerni delež tega neto prihodka, mora biti ta delež za obe pogodbeni (in pravdni) stranki enako neobremenjen z DDV. Le tako vsaka izmed pravdnih strank dobi dogovorjeni sorazmerni delež "skupnega neto prihodka".

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da ni moglo upoštevati trditev tožeče stranke iz vloge z dne 24.10.2002, ker je bila vložena po preteku pritožbenega roka. Zato pa tudi odgovor na te trditve izzveni kot nepotreben.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Enako je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi z opr. št. I Cpg 1449/2001, to je v gospodarskem sporu z enakim predmetom spora vendar za drugo obračunsko obdobje med istima pravdnima strankama.

Odločitev o stroških postopka temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je propadla. Zato mora tožeči stranki plačati nadaljnje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka. Stroške tožeče stranke je pritožbeno soidšče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Tako gre tožeči stranki za nadaljnje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje 162.068,00 SIT (1122 odvetniških točk X 100 SIT = 112.200,00 SIT x 1,19 = 133.518,00 SIT + 13.250 za kilometrino + 15.300 SIT za takso za sodbo). Pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 107.234,00 SIT (382,5 odvetniških točk X 100 SIT = 38.250 SIT x 1,19 = 45.517,00 SOT + 61.717,00 SIT za takso za pritožbo). Ker je tožeča stranka uveljavljala tudi plačilo zamudnih obresti od stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh, upoštevaje pri tem ustaljeno sodno prakso.