VSL sodba I Cpg 391/2002

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. Ig ... z dne ..., in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati svojih trditev, da je v spornem razmerju do tožeče stranke nastopala kot komisionar svojega tujega poslovnega partnerja. Tožeča stranka je namreč v dokaz svojih trditev predložila pogodbo, sklenjeno z družbo Reedreikontor Meridian GmbH iz Dunaja, ki pa nima značilnosti komisijske pogodbe, ki jo v našem pravu opredeljuje ZOR v 771. in nad. členih. Predvsem pa ta pogodba ne potrjuje smiselno zatrjevane vloge indirektnega zastopnika tožeče stranke v razmerju do tožene ob sklepanju spornih prevoznih pogodb. Prvič, iz besedila predložene pogodbe (A 38) ne izhaja, da bi tožeča stranka v svojem imenu in na račun komitenta (tj. Reedreikontor Meridian GmbH) sklepala posle s toženo stranko. In drugič, na vseh predloženih vtoževanih računih je navedeno, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da so izstavljeni v imenu in za račun Reedreikontor Meridian z Dunaja.

Tožeča stranka tako ni uspela dokazati, da je bila v pogodbenem razmerju s toženo stranko kot komisionar, to je kot indirektni zastopnik (prim. 1. odst. 771. čl. ZOR). Predložene listine prej potrjujejo, da je v spornem razmerju nastopala kot direktni zastopnik, saj 3. tč. pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in družbo Reedreikontor Meridian GmbH, med drugim določa, da tožeča stranka na slovenskem trgu deluje kot pomorska agencija "Meridiana". Kdo je "plovbni agent" v plovbnem agencijskem poslu, opredeljuje 680. čl. Zakona o pomorski in notranji plovbi (Ur. l. SFRJ, št. 22/77 s spremembami, v nadaljevanju ZPNP). Tako se po pogodbi o plovbnem agencijskem poslu plovbni agent zavezuje, da bo na podlagi splošnega ali posebnega pooblastila v imenu in na račun naročitelja opravljal plovbne agencijske posle. Ti so definirani v 682. čl. ZPNP kot posli v zvezi s pomaganjem, posredovanjem in zastopanjem, ki se nanašajo na plovbo in izkoriščanje ladij. Ni izključeno, da bi bilo med take posle moč šteti tudi posle, iz katerih izvira obravnavani gospodarski spor. S tem v zvezi velja dodati dvoje. Prvič, tožeča stranka ni predložila prevoda nakladalnih listov (v prilogi A 14 do A 20). In drugič, ugovori tožene stranke, češ da je bila glede spornih prevozov v razmerju z nizozemskim prevoznikom, so bili pomembni kot ugovor aktivni legitimaciji, niso pa bili predmet obravnavanega gospodarskega spora. Tega je opredelila tožeča stranka s tožbenimi trditvami (1) o svoji vlogi komisionarja pri spornih prevozih in (2) plačnika prevoznin. Povedano drugače, v obravnavanem gospodarskem sporu ni bilo odločilno, s kom je bila tožena stranka v pogodbenem razmerju glede spornih prevozov, temveč, ali je bila tožeča stranka s toženo.

Tožeča stranka prav tako ni uspela dokazati svoje aktivne legitimacije iz naslova plačanih prevoznin. Svojih trditev, da je ona plačala svojemu tujemu partnerju prevoznine za sporne prevoze, namreč ni podprla z ustreznimi dokazi, kot je tudi to že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Predloženi računi tujega pogodbenega partnerja tožeče stranke morda res dokazujejo njeno obveznost do tuje gospodarske družbe, ne dokazujejo pa plačila prevoznin. Enako velja za predlog (pogodbenega) pobota. S tem v zvezi morda ni odveč poudariti, da je šlo za predlog (ponudbo) pogodbenega pobota. Tudi takšen pobot, če bi do njega sploh prišlo, pa ne bi izkazoval plačila, temveč vzajemno prenehanje nasprotnih obveznosti (terjatev). Pobot je namreč eden izmed drugih načinov prenehanja obveznosti. Pobotu zaradi te njegove bistvene značilnosti seveda ni moč pripisati pomena plačila, kot to zmotno meni pritožnik. Predlog tožene stranke za pogodbeni pobot pa prav zato tudi ne more imeti pomena (nepogojnega) priznanja obveznosti v razmerju do tožeče stranke.

Iz doslej razloženega je razviden odgovor na uveljavljano absolutno bistveno kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP: ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožeča stranka plačnik spornih prevoznin, ni moglo zagrešiti uveljavljane postopkovne kršitve, pa čeprav iz nadaljnjih razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je bila prevoznina plačana.

Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odsz. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.