VSL sodba I Cpg 767/2000

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku le-tega zaradi delnega umika tožbe ustavilo glede plačila (očitno tolarske protivrednosti) 428.523,00 ATS s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Drugotoženo stranko pa je kot družbenico prvotožene stranke (O. 2 d.o.o., Trbovlje) obsodilo na plačilo 2.681.435,45 ATS s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila, preračunano po menjalnem tečaju Ljubljanske banke d.d., veljavnem na dan plačila (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek proti tretjetoženi stranki (M. H., Trbovlje) pa je zavrnilo (3. točka izreka). Pri tem je prvo in drugotoženo stranko obsodilo na povrnitev 1.503.515,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (4. točka izreka), tožečo stranko pa na povrnitev 125.244,00 SIT pravdnih stroškov tretjetožene stranke (5. točka izreka).

2Drugotožena stranka se je proti uvodoma navedeni odločbi pritožila. Ker pri tem ni navedla, v katerem delu jo izpodbija, jo je sodišče druge stopnje v skladu s 1. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz leta 1999 preizkusilo v tistem delu, v katerem ni zmagala v sporu, tj. v 2. in 4. točki izreka.

Sicer pa je drugotožena stranka uveljavljala pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

3Pritožba (ki jo je za drugotoženo stranko vložil pooblaščeni odvetnik) je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanske podlage tožbe, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je bila z ravnanjem drugotožene stranke oškodovana kot upnica, izhaja, da ni izpodbijala izterjave (poplačila) terjatve drugotožene stranke s pobotanjem (o čemer je prvostopno sodišče razlogovalo na 6. strani izpodbijane odločbe), ampak da je kot razlog za spregled pravne osebnosti in s tem za odgovornost drugotožene stranke za obveznosti prvotožene stranke uveljavljala zlorabo pravne osebe. To zlorabo je sicer opredelila kot zlorabo iz četrte alineje 1. odst. 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) iz leta 1993, vendar pa sodišče na podlagi 3. odst. 180. člena ZPP na navedeno pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano, saj mora pravo poznati. Zato je zatrjevano dejansko stanje dolžno presojati z vseh možnih pravnih vidikov.

6Družbeniki (tako fizične kot pravne osebe) odgovarjajo za obveznosti družbe, če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (četrta alineja 1. odst. 6. člena ZGD).

Glede na podatke o plačilni sposobnosti, ki izhajajo iz predloženega BON-2 obrazca (priloge A 78), se je mogoče strinjati z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da prvotožena stranka ni (bila) sposobna poravnati svojih obveznosti. Do dne 03.12.1999, ko je bil izdan navedeni obrazec, je bila namreč neprekinjeno blokirana 2.447 dni, od tega v zadnjih šestih mesecih 184 dni. Iz podatkov sodnega registra pa tudi izhaja, da je bil nad njo dne 31.03.2003 začet stečajni postopek (pod opr. št. St 43/2003).

Glede na dejstvo, da je bila drugotožena stranka ustanovitelj in edini lastnik prvotožene stranke (tretjetožena stranka pa tako lastnik drugotožene stranke kot hkrati zakoniti zastopnik prvotožene in drugotožene stranke), se je tudi mogoče strinjati z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da bi drugotožena stranka morala vedeti, če že ni vedela, da prvotožena stranka ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

Vendar pa tožeča stranka ni dokazala, da bi drugotožena stranka v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšala premoženje prvotožene stranke. Nasprotno je sodišče prve stopnje celo ugotovilo (na 5. strani izpodbijane odločbe), da je drugotožena stranka prevzela nekaj obveznosti prvotožene stranke. Zato se ni mogoče strinjati z zaključkom prvostopnega sodišča, da so v ravnanju drugotožene stranke kot edinega družbenika prvotožene stranke podani vsi znaki primera iz četrte alineje 1. odst. 6. člena ZGD (prim. razloge sodbe VS RS z dne 04.07.2002, opr. št. II Ips 615/2001).

Sicer pa je pobot način prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve, pri čemer ob pobotu terjatev in nasprotna terjatev prenehata do višine nižje terjatve, vendar v enaki višini. Da bi bila pri spornem pobotanju kršena navedena pravila, pa tožeča stranka ni dokazala.

7Ker lahko sodišče tožbeni zahtevek zavrne šele, če se je prepričalo, da dejansko stanje ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu, je sodišče druge stopnje ob materialnopravni presoji spora preizkusilo, ali ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje postavljenega zahtevka na katerikoli od pravnih podlag iz 6. člena ZGD.

Pri tem je ugotovilo, da je neutemeljeno sklicevanje prvostopnega sodišča na mešanje premoženja prvo in drugotožene stranke. ZGD namreč med razlogi za spregled pravne osebnosti ne našteva več videza gospodarske identičnosti s podjetjem, ki jo je predpisoval 140.a člen Zakona o podjetjih (ZPod). Zato spregleda pravne osebnosti ni več mogoče temeljiti na dejstvu, da je edini delničar, edini član družbe z omejeno odgovornostjo ali edini lastnik zasebnega podjetja s svojimi dejanji ali mešanjem svojega premoženja in premoženja podjetja ustvarjal videz gospodarske identičnosti s podjetjem, ampak ga je mogoče upoštevati le ob izpolnjenih zahtevah katerega izmed primerova iz 1. odst. 6. člena ZGD.

8Iz dejstev, ki jih je tožeča strank zatrjevala na naroku dne 03.09.1996 (redna št. 17), na naroku dne 07.01.1997 (redna št. 23), v pritožbi (redna št. 25) in na naroku dne 16.02.2000 (redna št. 31), je mogoče razbrati, da je drugotožena stranka kot družbenik zlorabila prvotoženo stranko kot družbo zato, da je z njeno pomočjo zasnovala kupoprodajno razmerje s tožečo stranko, da bi odgovornost za obveznosti (plačilo kupnine) prevzela prvotožena stranka, ne pa drugotožena stranka, ki je avtomobile dejansko prodajala kupcem, vendar ne kot zastopnik tožeče stranke, kar je na 3. in 4. strani izpodbijane sodbe ugotovilo prvostopno sodišče, s čimer se drugostopno sodišče strinja, ampak kot prodajalec, ki je te avtomobile predhodno kupil od prvotožene stranke.

9Druga alineja 1. odst. 6. člena ZGS sicer določa, da družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe, če so pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov, vendar pa je z nenasilno razlago mogoče določiti širšo vsebino te določbe, ki jo je mogoče razumeti tudi tako, da so družbeniki zlorabili pravno osebo zato, da bi oškodovali upnike (gl. B. Zabel: "Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem - Druga, dopolnjena in spremenjena izdaja - 1. knjiga", str. 133). Da je drugotožena stranka prvotoženo stranko zlorabila za oškodovanje tožeče stranke, ki se kaže v tem, da ji prvotožena stranka ni poravnala kupnine za avtomobile, izhaja že iz tega, da drugotožena stranka ni ponudila nobene ekonomsko sprejemljive podlage za nakup avtomobilov od prvotožene stranke.

Izvedeni dokazi kažejo na to, da je prvotožena stranka prevzela obveznost plačila kupnine za avtomobile (ki jih je drugotožena stranka prodala naprej, končnim kupcem) zato, da te obveznosti ne bi prevzela drugotožena stranka. Kažejo pa tudi na to, da je bila prodaja avtomobilov, s katero je drugotožena stranka proti prvotoženi stranki pridobila terjatev na plačilo kupnine, samo prvi del transakcije, ki je bila sklenjena zato, da bi drugotožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do prvotožene stranke, posledično pa do kupnine za avtomobile, ki jih je prodala končnim kupcem.

Če bi namreč avtomobile končnim kupcem prodala prvotožena stranka sama, se drugotožena stranka za "terjatve iz naslova kupoprodajnih razmerjih" s prvotoženo stranko (gl. izpovedbo Metoda Hladnika na naroku z dne 15.03.2000) ne bi mogla poplačati z izročitvijo avtomobilov, torej z nadomestno izpolnitvijo. Posledično pa se ne bi mogla okoristiti s kupnino za avtomobile, ki jih je "kupila" od prvotožene stranke in nato prodala končnim kupcem.

10Na ta način je drugostopno sodišče v okviru materialnopravne presoje spora delno nepravilno pravno razlogovanje prvostopnega sodišča v zvezi s spregledom pravne osebnosti nadomestilo s pravilnim.

11Spregled pravne osebnosti je izjemna, zelo omejena in za družbenike obremenjujoča možnost (gl. B. Zabel: "Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem - Druga, dopolnjena in spremenjena izdaja - 1 knjiga", str. 130). Vsaka pravna in fizična oseba namreč predvsem sama odgovarja za svoje obveznosti. Vse oblike solidarne, subsidiarne ali kakršnekoli druge odgovornosti za drugega so namreč izjema. To velja tudi za spregled pravne osebnosti. Zato naj ne bi bilo pogojev za uveljavljanje spregleda, če ne bi bilo ugotovljeno vsaj to, da je gospodarska družba upniku odklonila izpolnitev obveznosti (gl. razloge sodbe VS RS z dne 10.01.2001, opr. št. II Ips 315/2000).

Sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo navedenega stališča, ki ga je uveljavila sodna praksa, saj to glede na dolgotrajno blokado prvotožene stranke, nad katero je bil začet tudi stečajni postopek, ne bi bilo produktivno, kar je na naroku dne 16.02.2000 (redna št. 31) pojasnila že tožeča stranka sama.

Tako se je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru zadovoljilo z ugotovitvijo, da prvotožena stranka vtoževane obveznosti ni poravnala tožeči stranki (gl. 6. stran izpodbijane odločbe).

12S tem je sodišče druge stopnje (vsaj posredno) odgovorilo na pritožbene navedbe drugotožene stranke, ki so bile odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

Pri tem pa posebej odgovarja na pritožbeno navedbo, da v nasprotju z določbami Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ni upoštevalo pogojev prisilne poravnave, sprejete in potrjene nad drugotoženo stranko.

13Drugotožena stranka se v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni sklicevala na prisilno poravnavo z dne 04.03.1997, opr. št. St 51/96-27. Zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pogojev prisilne poravnave. Ni mu namreč bilo znano dejstvo, da je bila prisilna poravnava sprejeta in potrjena, kar bi morala navesti drugotožena stranka, če je želela doseči, da bi se vsebina prisilne poravnave upoštevala v sodni odločbi.

Sicer pa je rok 2 let, za katerega je bilo odloženo plačilo terjatev iz 2.b točke izreka prisilne poravnave, potekel pred izdajo izpodbijane odločbe (dne 18.03.1999); rok 3 let, za katerega je bilo odloženo plačilo terjatev iz 2.a točke izreka prisilne poravnave, pa sicer 3 dni po izdaji izpodbijane odločbe (dne 18.03.2000), vendar pred potekom paricijskega roka 8 dni. Pri tem pa so se terjatve iz 2.a točke izreka prisilne poravnave itak izplačale brez "diskonta" (v nezmanjšanih zneskih).

14Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Pri tem je odpadel izrek o pritožbenih stroških, saj jih drugotožena stranka ni priglasila.