VSL sodba in sklep I Cpg 820/2000

1. Pritožba zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.
2. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.
3. Pritožbi zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predpogodba, ki sta jo stranki sklenili dne 28.7.1997, razvezana (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki izstavi zemljiškoknjižno listino, s katero se bo iz vl. št. ... in ... k.o. M. izbrisala prepoved odsvo- jitve in obremenitve nepremičnin (2. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala drugače, je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 262.010,00 SIT pravdnih stroškov (4. točka izreka).

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravd- nega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, iz nje- nih navedb pa je razvidno, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ne ugodi, pod- rejeno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora.

Pritožba zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe ni dovolje- na. Tožena stranka namreč nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev, s katero je bil del tožbenega zahtevka zavrnjen. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

V ostalem delu je pritožba delno utemeljena.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o ugotovitvenem zahtevku, da je sporna predpogodba razvezana, sodišče druge stopnje najprej odgovarja na pritožbene navedbe, po katerih naj tak vmesni ugotovitveni zahtevek ne bi bil dopusten. Te navedbe že zato ne držijo, ker je od uveljavitve ZPP (14.7. 1999) treba take zahtevke presojati po določbah 3. odst. 181. člena ZPP ne glede na to, da je bila tožba vložena še v času veljavnosti prejšnjega ZPP/77.

Tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je sporna predpogodba razvezana, je sodišče prve stopnje ugodilo iz dveh razlogov; najprej zato, ker je ugotovilo, da je do razveze prišlo, ker tožena stranka ni hotela skleniti glavne pogodbe niti v dodatnem roku (3. odst. 126. člena ZOR); nato pa še zato, ker je ocenilo, da je v konkretnem primeru mogoče uporabiti tudi določbo 6. odst. 45. člena ZOR, da predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat tak- šne. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določbe 126. člena ZOR uporabilo zmotno, saj te do- ločbe za predpogodbo ne pridejo v poštev. Usoda predpogodbe - če ni izpolnjena - je urejena drugače, namreč v 45. členu ZOR. Zato na podlagi 126. člena ZOR ni mogoče doseči niti izpolnitve niti razveze predpogodbe. Izpolnitev je mogoče doseči samo na podlagi 4. odst. 45. člena ZOR - po sodni poti, obveznosti pa ugasnejo same (ex lege), če sklenitev predpogodbe ni zahtevana v roku iz 5. odst. 45. člena ZOR.

Obveznosti iz predpogodbe pa ugasnejo tudi, če nastopijo okoliščine iz 6. odst. 45. člena ZOR in potem predpogodba ne veže. To določbo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ter pri tem tudi v zadostni meri ugotovilo vsa odločilna dejstva, česar tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija. Pri tem ne moti, da je pravna posledica okoliščin iz 6. odst. 45. člena ZOR v tem, da "predpogodba ne veže", sodišče prve stopnje pa je izreklo, da "je predpogodba razvezana", saj med tema dvema besednima zvezama (izrazoma) ni videti kakšne posebne pomenske razlike.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo postopek v obravnavani zadevi prekiniti do pravnomočne rešitve v zadevi VII Pg 321/98. Z razlogi, ki so glede tega vprašanja navedeni v izpodbijani sodbi, sodišče druge stopnje v celoti soglaša in se, da ne bi ponavljalo, sklicuje nanje.

Iz doslej navedenih razlogov je razvidno, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v 1. točki izreka izpodbijane sodbe pravilna in da pritožbeni razlogi v tem delu niso podani. V tem delu pa niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine je sodišče prve stopnje ugodilo, ker je pred tem ugotovilo, da je predpogodba, na podlagi katere je bila prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin (v nadaljevanju: prepoved razpo- laganja) vpisana v zemljiško knjigo, razvezana. Tak zaklju- ček je načeloma sicer pravilen, toda sodišče prve stopnje je spregledalo, da podlaga za omenjeno prepoved ni bila samo predpogodba z dne 28.7.1997, temveč poleg nje tudi aneks k tej predpogodbi z dne 13.10.1997. Gre za dve samostojni pod- lagi, ki nista med seboj v nobeni zvezi, saj je bil dogovor o prepovedi razpolaganja v predpogodbi očitno sklenjen samo zaradi utrditve predpogodbenih obveznosti, medtem ko je bil dogovor v aneksu sklenjen zaradi zavarovanja terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova poroštva za bančni kredit. Da gre za dve podlagi, je razvidno tudi iz sporazuma strank, sklenjenega pred Okrajnim sodiščem v K. dne 3.11. 1997, in izpiskov iz zemljiške knjige za vl. št. ... in ... k.o. M. (prilogi B 3 in B 4). Tudi tožeča stranka je zahte- vek za izstavitev zemljiškoknjižne listine utemeljevala z navedbami, ki se tičejo obeh podlag. Zatrjevala je namreč ne samo to, da je predpogodba razdrta, ampak tudi to, da je bančni kredit odplačan in s tem poroštvo brezpredmetno. Kot je bilo že povedano, je sodišče prve stopnje svojo odločitev o dajatvenem zahtevku oprlo samo na ugotovitev, da je pred- pogodba razvezana, medtem ko se z vprašanjem, ali je odpadla tudi podlaga iz aneksa, ni ukvarjalo, na kar tožena stranka v pritožbi upravičeno opozarja. Izpodbijana sodba zato v tem delu nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, tako da je ni mogoče preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Zato je bilo treba izpodbijano sodbo v 2. točki izreka, posledično pa tudi v 4. točki izreka (glede odločitve o pravdnih stroških), razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

Napotki prvostopenjskemu sodišču za ponovno obravnavanje zadeve so razvidni iz gornje obrazložitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 165. člena ZPP.