VSRS Sklep II Ips 552/98

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.
Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Z delno sodbo je sodišče prve stopnje med drugim tudi odločilo, da mora tožena stranka skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo za stanovanje št..., Š., K. Obenem je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 31.374 SIT z zakonskimi obrestmi od 9.9.1993 dalje do plačila.

Pritožbi tožene stranke proti temu delu delne sodbe je sodišče druge stopnje ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je odločilo, da se odločitev v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Dejstvo, da je bila tožeča stranka vlagateljica zahteve za odkup stanovanja, med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Kljub temu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnica ni podala zahteve za odkup stanovanja. Tožena stranka aktivni legitimaciji tožeče stranke ni nikoli ugovarjala. Prodaji stanovanja je nasprotovala le iz razloga, ker naj bi bila že odobrena sprememba namembnosti stanovanjskih prostorov. Odkup stanovanja je res najprej zahteval mož tožnice, ki pa je vlogo umaknil. Vlogo za odkup stanovanja je tožeča stranka oddala osebno. Glede teh dejstev je bila sodba sodišča prve stopnje res pomanjkljiva. Ker pa je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožeča stranka proti sodbi sodišča prve stopnje ni vložila pravnega sredstva. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišč druge stopnje pa razveljavi. Podrejeno naj se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Točna je revizijska trditev, da tožena stranka tekom pravdnega postopka (pa tudi pred tem postopkom ne) ni postavila trditve, da tožeča stranka ni uveljavljala pravice do nakupa stanovanja. V tožbi, ki je bila vložena dne 19.12.1991, tedaj takoj po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/1991 z dne 11.10.1991 - v nadljevanju SZ), je tožeča stranka povsem jasno in opredeljeno navedla, da je vložila zahtevo za odkup stanovanja dne 30.10.1991 in jo dopolnila dne 8.11.1991 (drugi odstavek na prvi strani tožbe). Tem tožbenim trditvam tožena stranka ni nikoli ugovarjala. Med postopkom je zatrjevala le, da tožbeni zahtevek ni utemeljen zaradi dejstva, da so se v stavbi, v kateri je stanovanje, že začela dela celovite prenove. Zato je med postopkom v vlogah celo navedla, "da ponuja in je že ponudila tožeči stranki možnost odkupa drugega primernega stanovanja" in da "prevzema obveznost, da tožeči stranki omogoči odkup drugega primernega stanovanja" (drugi odstavek na drugi strani in zadnji odstavek na tretji strani pripravljalne vloge tožene stranke z dne 18.6.1993 - l. št. 60 pravdnega spisa). Ob upoštevanju trditev tožeče in tožene stranke tedaj dejstvo, ali je bila zahteva za odkup stanovanja dana, sploh ni bilo sporno. Tožena stranka je tožeči stranki obstoj pravice do odkupa celo priznavala, vendar pa ne na spornem ampak na drugem stanovanju. Zato sodišču prve stopnje kljub temu, da dejstvo obstoja zahteve za odkup stanovanja pred sodiščem med strankama ni bilo izrecno ugotovljeno kot nesporno, obstoja tega dejstva ni bilo potrebno posebej ugotavljati, tožeči stranki pa ne dokazovati (1. odstavek 221. člena ZPP).

Spremembo sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče utemeljilo tudi s trditvijo, da je bilo možu tožeče stranke dano pooblastilo za zastopanje omejeno le za zastopanje na obravnavi dne 6.2.1992. Iz pooblastila (priloga A4) to res izhaja. Vendar pa je iz celotnega spisa razvidno, da se je tožničin mož, ki je tožeči stranki sestavil tožbo, udeleževal tudi drugih procesnih dejanj, med postopkom pa je vlagal tudi obširne pisne vloge (med ostalim tudi vlogo z dne 18.5.1992 - l. š. 32 - v kateri je celo izrecno navedel, "da je zaradi nerešene vloge za državljanstvo prenesel pravico do odkupa na svojo ženo - zadnji odstavek na 3. strani vloge z dne 18.5.1992). Da je bil tožničin mož udeležen tudi pri drugih procesnih dejanjih (in ne le na obravnavi dne 6.2.1992, na katero se je nanašalo poooblastilo), je končno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, ki je I. F. v uvodu izpodbijane sodbe navedlo kot pooblaščenca tožeče stranke.

Po določbi 117. člena SZ lahko zahteva odkup stanovanja imetnik stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovi družinski člani. SZ tedaj upravičenja za odkup ni omejil le na imetnika stanovanjske pravice, temveč tudi na njegove družinske člane. Kdo so družinski člani, je opredeljeno v 6. členu SZ. Pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice, da se stanovanje proda ožjemu družinskemu članu, pa ni mogoče razumeti kot prenos samo imetniku stanovanjske pravice pripadajočega upravičenja, temveč le kot pogoj, namenjen varstvu imetnika stanovanjske pravice (v obravnavanem primeru moža tožeče stranke) proti drugim upravičencem za odkup. Soglasje je tako le izraz imetnikove odločitve, da naj se stanovanje odkupi in kdo je tisti, ki naj ga odkupi, pri čemer je imetnikova izbira, kot je že rečeno, omejena le na njegove družinske člane.

Ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka tekom postopka nikoli ni nasprotovala tožbenim trditvam, da je tožeča stranka podala zahtevo za odkup stanovanja in nadaljnjega dejstva, da je tožničin mož kot imetnik stanovanjske pravice pred vložitvijo tožbe, ob vložitvi tožbe in tudi med celotnim pravdnim postopkom, v katerem nastopa celo kot pooblaščenec tožeče stranke, soglašal s tem, da stanovanje odkupi tožnica kot njegov ožji družinski član, je materialnopravno zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da tožeča stranka s tožbo ne more zahtevati odkupa stanovanja. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo pritožbeno sodišče odgovoriti na pritožbene trditve tožene stranke, česar v dosedanjem postopku ni storilo zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožeča stranka nima tožbene pravice, ni storilo.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje. V dosedanjem postopku tako še ni bilo odločeno o stroških postopka. Zato je tudi revizijsko sodišče odločilo, da so revizijski stroški nadaljni stroški postopka (166. člen ZPP).