VSRS Sodba II Ips 101/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti dvosobno stanovanje v L., P. in ga izročiti tožeči stranki, potem ko mu bo omogočila vrnitev v dvosobno stanovanje v P., S. ali temu enakovredno stanovanje. Ugotovilo je, da je poveljstvo ljubljanske garnizije dodelilo tožencu sporno stanovanje z odločbo z dne 5.9.1991. Dodelitev ni veljavna, ker JLA po 25.6.1991 kot dnevu osamosvojitve Republike Slovenije ni mogla več razpolagati s stanovanjem. Glede na toženčev ugovor, da je prej imel stanovanjsko pravico na stanovanju v P., je tožeča stranka temu prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je obveznost izselitve vezana na vrnitev v prejšnje ali temu enakovredno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Spremembo tožbe je štelo za zamanjšanje tožbenega zahtevka. Pritožbeno navedbo, da z dodelitvijo spornega stanovanja ni bil okrnjen stanovanjski sklad, je štelo za nepomembno.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v ponovno odločanje.

Navaja, da je tožeča stranka z modifikacijo popolnoma spremenila tožbeni zahtevek. Zdaj zahteva zamenjavo stanovanj, prvotni zahtevek pa se je glasil na izpraznitev. Takšni spremembi se je tožena stranka utemeljeno upirala. Ker je sodišče dopustilo spremembo tožbe, je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Nadalje navaja, da z dodelitvijo spornega stanovanja ni bil okrnjen stanovanjski sklad JLA, saj je toženec imel pred tem stanovanjsko pravico na drugem stanovanju, ki ga je ob selitvi v dodeljeno stanovanje izpraznil. Zato dodelitev stanovanja ne more biti sporna.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je prvotno postavila tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja brez kakršnihkoli omejitev. Kasneje je glede na toženčev ugovor, da je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v P., izpraznitveni zahtevek omejila tako, da je izpraznitev pogojena z vrnitvijo v stanovanje v P. ali drugo enakovredno stanovanje.

Zahtevek je slej kot prej izpraznitven, le da je bil sprva brezpogojen, po spremembi pa je omejen z nasprotno obveznostjo tožeče stranke. Taka sprememba pomeni zmanjšanje zahtevka, za kar po določbi tretjega odst. 191.čl. ZPP ni potrebna privolitev tožene stranke. S spremembo je toženčev položaj olajšan. Obveznost izselitve ga zadene samo, če mu tožena stranka omogoči vrnitev v prejšnje ali temu enakovredno stanovanje. To pomeni, da se toženčev stanovanjski položaj zaradi neveljavne dodelitve spornega stanovanja ne sme poslabšati glede na stanje, kakršno je bilo pred nezakonito dodelitvijo spornega stanovanja. Zato tožbeni zahtevek ne meri na zamenjavo stanovanj, kot napačno navaja tožena stranka, ampak na izpraznitev ob hkratni zagotovitvi toženčevih prejšnjih pravic.

Postopkovno to pomeni zmanjšanje zahtevka, o katerem sodišče odloča ne glede na toženčev pristanek (3. odst. 191.čl. ZPP).

Dodelitev spornega stanovanja ni neveljavna zato, ker bi bil s tem oškodovan stanovanjski sklad JLA, pač pa zato, ker je po uveljavitvi osamosvojitvenih predpisov (9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) upravljanje premoženja na ozemlju Republike Slovenije, s katerim so do tedaj upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, prevzela Republika Slovenija. Od tedaj dalje JLA ni mogla več veljavno razpolagati s premoženjem, ki ga je dotlej upravljala.

Vprašanje, ali je bil s tem stanovanjski sklad JLA oškodovan ali ne, pa za veljavnost razpolaganja ni pomembno. Dejstvo, da je tožena stranka že prej imela svoje stanovanje, je upoštevano v izreku sodbe, s katerim je toženčeva dolžnost izpraznitve stanovanja omejena z nasprotno obveznostjo tožeče stranke, da mu omogoči vrnitev v prejšnje ali temu enakovredno stanovanje.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).