VSRS Sodba II Ips 287/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da ji mora plačati 16.542,50 SIT, kar predstavlja obresti od vrnjene glavnice. Prisodilo je tudi zakonske zamudne obresti od 8.1.1992 dalje, medtem ko je višji zahtevek to je v razliki 589.068,40 SIT zavrnilo.

Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje spremenilo zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje tako, da je toženki naložilo, da mora plačati tožnici tudi preostalo razliko 589.068,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1992 dalje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji poudarja, da je za razdrtje pogodbe odgovorna tožnica, ki ni zmogla plačila kupnine. Obveznosti strank po razdrtju pogodbe določa 132. člen ZOR. Tožnica je do 26.11.1991 (kar bi sicer morala storiti do 25.9.1991) plačala le 1,025.000,00 SIT in ta znesek je dobila povrnjen že 8.1.1992. Toženka sploh ni zvišala kupnine in zato ni jasno, kako more tožnica prejeti več kot pa je plačala kupnine. Meni, da gre tožnici povračilo le glavnice z obrestmi. Na drugi stopnji pa je bila zagrešena tudi kršitev postopka, ker je to sodišče izvajalo dokaze zunaj glavne obravnave (izračun obresti sodišča druge stopnje).

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uradoma upošteven revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča v tem primeru ni podan. Prav tako pa ni zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki ga uveljavlja revizija. Namreč sodišče druge stopnje kontrolnega izračuna obresti na podlagi računalniškega programa ZZO ni uporabilo za podlago svojega odločanja, pač pa je oprlo odločitev na izračun izvedenke v njenem pismenem mnenju, ki ga je uporabilo že sodišče prve stopnje. Tako je odločitev o spremembi zavrnilnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje oprlo na četrti odstavek 373. člena ZPP to je na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po revizijskih izvajanjih je sporna uporaba indeksne klavzule v primeru, ko se po razdrtju pogodbe vrača plačan del kupnine. Indeksna klavzula je urejena v 396. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če je ta klavzula dogovorjena s špekulativnim namenom, je prepovedana s sankcijo ničnosti. Ne gre pa za tak namen, če stranki z indeksno klavzulo omilita vpliv neugodnih denarnih nihanj in s tem ohranjata enako sorazmerje svojih nasprotnih spolnitev, kot sta se zanj dogovorili glede na razmere ob sklenitvi pogodbe. Takšna klavzula ni nična ampak je v skladu s splošnimi načeli ZOR, zlasti z načelom vestnosti in poštenja (12. člen) in enake vrednosti dajatev (15. člen). Kadar pa je indeksna klavzula dogovorjena, jo je potrebno upoštevati po stališču sodne prakse tudi ob vračanju kupnine v primeru razdora pogodbe.

V obravnavanem primeru je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno, da sta pravdni stranki sporazumno razdrli kupno pogodbo z dne 18.9.1991, sklenjeno po opravljeni javni dražbi, s katero je toženka prodala tožnici hišo za 1,278.600,00 SIT, v točki 4 pogodbe pa sta se sporazumeli, da se kupnina, ki mora biti plačana najkasneje do 31.12.1991, valorizira s stopnjo mesečne rasti cen v gradbeništvu; da je tožnica plačala do 26.11.1991 le 1,025.000,00 SIT kupnine, da je prišlo do razdrtja kupne pogodbe 7. ali 8.1.1992 in da je toženka 8.1.1992 vrnila tožnici glavnico 1,025.000,00 SIT; da je izvedenka računovodske stroke po nalogu sodišča izračunala porast cen v gradbeništvu v obdobju od plačila posameznih obrokov kupnine pa do vrnitve kupnine 8.1.1992 v skupnem znesku 686.750,00 SIT, porast cen na drobno pa v istem obdobju v višini 605.610,90 din in da je tožnica skrčila zahtevek na zadnje navedeni znesek. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje priznalo tožnici le tako imenovane redne obresti od vplačane glavnice za sporno obdobje, sodišče druge stopnje pa je s spremenjeno sodbo priznalo še sporno razliko, ki pa je z upoštevanjem že na prvi stopnji priznane razlike manjša od zneska, izračunanega na podlagi dogovorjenega indeksa porasta cen v gradbeništvu v spornem obdobju.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje ugotovljene odločilne okoliščine spora pravno pravilno presodilo in pravilno zaključilo, da tudi za vrnitev vplačane kupnine po razdrtju pogodbe veljajo iste modalitete kot so bile dogovorjene za določitev končne t.i. izplačane kupnine (to je indeksna klavzula), ker dogovor o indeksni klavzuli ni bil dogovorjen s špekulativnim namenom in je bil v neposredni gospodarski zvezi s predmetom posla. Sprejeta odločitev tudi vsebinsko izpolnjuje določilo drugega odstavka 132. člena ZOR, po katerem ima vsaka stranka pravico zahtevati vrnitev tistega kar je dala. Sodišče druge stopnje je glede na povedano po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo to je določbi drugega odstavka 132. člena in 396. člena ZOR. Revizijsko razpravljanje o vzrokih razdrtja pogodbe pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa, ker pomenijo navedena izvajanja nesprejemanje dejanskih ugotovitev ali dopolnjevanje le-teh (tretji odstavek 395. člena ZPP). Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče moralo v skladu z obrazloženim stanjem stvari zavrniti (393. člen ZPP).