VSRS Sklep VIII Ips 112/95

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in je odločilo, da mu je toženec dolžan plačati 168.233,40 dinarjev s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka ter mu priznati delovno dobo v času od 16.1.1993 do 26.10.1975. V presežku je zahtevek zavrnilo. Na toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno je predlagal, naj revizijsko sodišče izpodbijano določbo tako spremeni, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožencu, ki je na revizijo odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da revizija ni dovoljena.

Revizija ni dovoljena.

Prvi in tretji odstavek 73. člena ZDSS določata, da je zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, dovoljena revizija iz razlogov, ki jih določa zakona. V takem primeru revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. V obravnavani zadevi sodišče združenega dela ni zavrnilo zahtevka tožnika zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja, niti ne zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, ampak je zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na denarno terjatev. Tožnik je v predlogu za sodno varstvo, ki ga je vložil 16.1.1976, navajal, da je sam odpovedal delovno razmerje pri tožencu 31.12.1972. Odločba o prenehanju delovnega razmerja je postala pravnomočna. V obravnavani zadevi je tožnik svoj zahtevek preciziral v pripravljalnem spisu, ki ga je vložil na obravnavi 7.12.1978. Zahtevek se nanaša na denarno terjatev, od toženca pa tudi zahteva priznanje delovne dobe za čas od 16.1.1973 do 26.10.1975. Ker ni bil nikjer v delovnem razmerju, se tudi ta del zahtevka nanaša na denarno terjatev.

Po drugem odstavku 73. člena ZDSS se revizija v primerih, ko je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, lahko vloži v dvanajstih mesecih od uveljavitve tega zakona. Rok je začel teči s 14.5.1994. Če pa gre za denarni znesek, je treba upoštevati določilo drugega odstavka 21. člena ZDSS, po katerem je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča ZPP. Po prvem odstavku 382. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je postala pravnomočna 6.7.1979, revizija pa je bila vložena 12.5.1995, torej po izteku tridesetdnevnega roka. Ker je tožnik z revizijo uveljavljal svojo pravico v roku iz 73. člena ZDSS, ki ne velja za denarne zahtevke, je revizijsko sodišče na podlagi določila 392. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).