VSRS Sodba in sklep VIII Ips 113/2008

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija tisti del ugodilne sodbe, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti.

V preostalem se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi z 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati razliko v plači v neto znesku 25.794,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 19.863,38 EUR, v roku 8 dni. V presežku se tožbeni zahtevek za plačilo obresti od glavnic, ki so zapadle v plačilo do vključno 15. 3. 2002, zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti:
- od zneska 592,34 EUR od 15. 4. 2002 dalje,
- od zneska 541,82 EUR od 15. 5. 2002 dalje,
- od zneska 548,45 EUR od 15. 6. 2002 dalje,
- od zneska 639,39 EUR od 15. 7. 2002 dalje,
- od zneska 642,91 EUR od 15. 8. 2002 dalje,
- od zneska 601,32 EUR od 15. 9. 2002 dalje,
- od zneska 603,61 EUR od 15. 10. 2002 dalje,
- od zneska 526,53 EUR od 15. 11. 2002 dalje,
- od zneska 615,31 EUR od 15. 12. 2002 dalje,
- od zneska 619,50 EUR od 15. 1. 2003 dalje,
vse v roku 8 dni.

Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 7.013,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene prvostopenjske stroške v znesku 2.560,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.

Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 914,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila."

Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 995,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je za obdobje od 1. 8. 1999 do 31. 12. 2002 dolžna izplačati tožeči stranki razliko med prejeto neto plačo in plačo, ki bi jo ta prejemala kot predstavnica tožene stranke v tujini po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 1995 (pravilno: 1999) in sicer v skupnem neto znesku 22.909,15 EUR (pravilen seštevek posameznih mesečnih zneskov sicer znaša 22.350,57 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka, pa dokler ne dosežejo glavnice, če jo dosežejo do vključno 21. 5. 2007, oziroma, do plačila. V 2. točki izreka je tožbeni zahtevek v presežku za znesek 32.807,70 EUR zavrnilo (v zavrnilni del izreka je sicer napačno vštelo tudi znesek 7.589,06 EUR, ki ga je že pred tem pravnomočno zavrnilo s sodbo I Pd 1341/2004-48 z dne 18. 1. 2006). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene stroške postopka v znesku 1.395,89 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo I Pd 1341/2004-48 (v zvezi z odločbo Pdp 611/2006-3 z dne 5. 10. 2006) že odločeno o nezakonitosti razporeditve tožeče stranke z delovnega mesta predstavnik SŽ v tujini na delovno mesto tehnični referent I/1 - za investicijske projekte. Ta je zato upravičena do plačila razlike med prejeto plačo za tehničnega referenta in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu predstavnik SŽ v tujini. Pri izračunu pripadajoče razlike je sodišče izhajalo iz drugega odstavka VI. točke pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto predstavnika SŽ v tujini z dne 10. 5. 1999 (v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi), ki med drugim določa, da se delavcu v primeru, ko je zaradi drugih razlogov v domovini več kot 30 koledarskih dni, nadomestilo plače obračuna in izplača v tolarjih po IV. točki te pogodbe. Ugotovilo je, da je bila v obdobju od 1. 8. 1999 do 31. 12. 2002 tožeča stranka zaradi nezakonite razporeditve prikrajšana za 22.909,15 EUR.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe (1. točko izreka v delu, v katerem je odločeno, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, če jo dosežejo do vključno 21. 5. 2007, ter 2. in 3. točko izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin. Sodišče je napačno razlagalo določila pogodbe o zaposlitvi. Nezakoniti sklep o razporeditvi je postal dokončen 17. 12. 1999, s tem pa je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Določba VI. člena te pogodbe se lahko nanaša samo na čas veljavnosti pogodbe in le na zakonite razloge (daljši letni dopust, izobraževanje v Sloveniji, ipd.). Pogodba v IV. členu lahko določa le primere, ko bi tožeča stranka bivala v Sloveniji zaradi izpolnjevanja pogodbe ali ne bi opravljala dela na Dunaju iz razlogov, ki jih določa kolektivna pogodba ali zakon. Ker stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili pravic in obveznosti za primer njenega nezakonitega prenehanja, je škodo, ki jo je delavec utrpel na delu ali v zvezi z delom, delodajalec dolžan povrniti po splošnih načelih obligacijskega prava. Če do nezakonite razporeditve ne bi prišlo, bi tožeča stranka opravljala delo v A., zato je upravičena do razlike plače med prejetim zneskom in devizno plačo, ki bi jo v obdobju od 1. 5. 1999 do 25. 5. 2002 morala prejemati na delovnem mestu predstavnik SŽ na Dunaju. V času odločitve sodišča prve stopnje noben zakon ni omejeval teka procesnih (pravilno: zakonskih zamudnih) obresti, zato ni razlogov, da se njihova višina, v kolikor so le-te do 21. 5. 2007 dosegle glavnico, omeji do višine glavnice. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija tisti del ugodilne sodbe, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. V preostalem je revizija utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7V premoženjskih individualnih delovnih sporih je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004). Na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPP je za določitev vrednosti spornega predmeta odločilna vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena). Tožeča stranka zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik v plači ni uveljavljala kot glavno terjatev, temveč kot postransko terjatev. Glede odločitve o tem delu zahtevka zato niso izpolnjeni pogoji za revizijo v smislu drugega odstavka 367. člena ZPP, prav tako pa revizije v tem delu ni dopustilo sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 31. člena ZDSS-1. Revizija v skladu z drugim odstavkom 374. člena ZPP ni dovoljena, če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni dovoljeno vložiti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija tisti del ugodilne sodbe, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, kot nedovoljeno zavrglo.

8Z navedbo, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin, revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega, da že revizija sama pojasnjuje, da to kršitev uveljavlja le "iz previdnosti", je očitek zgolj pavšalen, saj ni obrazloženo, o katerih odločilnih dejstvih naj bi obstajalo zatrjevano nasprotje. Na podlagi razlogov izpodbijane sodbe je Vrhovno sodišče tako lahko v celoti preizkusilo njeno zakonitost.

9V delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu razlik v plači, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

10Jedro spora je način obračuna razlike v plači, do katere je tožeča stranka upravičena zaradi nezakonite razporeditve z delovnega mesta predstavnik SŽ v tujini na delovno mesto tehnični referent I/1 - za investicijske projekte (v Sloveniji). Izpodbijana sodba ugotavlja, da je obračun pripadajoče razlike plače potrebno opreti na določilo drugega odstavka VI. točke pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega se delavcu, ki je zaradi drugih razlogov v domovini več kot 30 koledarskih dni, nadomestilo plače obračuna in izplača v tolarjih po IV. točki pogodbe. Med te druge razloge po presoji pritožbenega sodišča spada tudi nezakonita razporeditev, medtem ko naj bi bila do devizne plače iz V. točke pogodbe tožeča stranka upravičena le v času, ko dejansko biva v tujini in tam opravlja delo. Tako zavzetim stališčem sodišča druge stopnje revizija utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava.

11V skladu z 99. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena). Revizija utemeljeno izpodbija drugostopenjsko presojo, da je nezakonito razporeditev šteti med "druge razloge" v smislu določila drugega odstavka VI. člena pogodbe. Iz citiranega določila namreč ne izhaja, da sta stranki v njem uredili pravice in obveznosti tudi za primer nezakonite razporeditve na drugo delovno mesto (t. j. višino reparacije, do katere naj bi bila tožeča stranka upravičena v primeru morebitne nezakonite razporeditve).

12Če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nadaljnji). Ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse delovnih sodišč obsega škoda, ki jo je delodajalec dolžan povrniti delavcu zaradi nezakonite razporeditve na drugo delovno mesto, tudi plačo, ki bi jo delavec prejemal, če ne bi bilo takšnega nezakonitega ravnanja delodajalca. Če bi v obravnavani zadevi tožeča stranka ne bila nezakonito razporejena na delovno mesto tehnični referent I/1 - za investicijske projekte, bi bila v vtoževanem obdobju razporejena na delovno mesto predstavnika SŽ v tujini in s tem upravičena do prejemanja devizne plače v višini, ki sta jo stranki dogovorili v V. členu pogodbe, in ne le do tolarske plače iz IV. člena, ki sta ji jo pravnomočno prisodili nižji sodišči. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi z 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo še razliko v posameznih mesečnih zneskih med že prisojeno tolarsko plačo in pripadajočo devizno plačo, in sicer v skupnem znesku 25.794,56 EUR. Čeprav se plača običajno obračunava in se o njej odloča v bruto zneskih, je tožeči stranki prisojena razlika izražena v neto znesku, saj je bil tako postavljen tožbeni zahtevek, na katerega je sodišče vezano (prvi odstavek 2. člena ZPP). Pri odločanju o višini posameznih mesečnih zneskov prisojenih razlik je Vrhovno sodišče upoštevalo tožbeni zahtevek, kot ga je tožeča stranka specificirala za posamezne mesece in dejstvo, da med strankama ni sporna sama višina razlike plače, za katero je izvedenec izračunal, da bi tožeči stranki pripadala ob upoštevanju bodisi IV. bodisi V. člena pogodbe, temveč je med njima sporno le še pravno vprašanje o tem, kateri od navedenih dveh členov pogodbe predstavlja temelj denarnega zahtevka.

13Posamični mesečni zneski glavnic, do katerih je tožeča stranka še upravičena, znašajo: od 15. 1. 2000 dalje 859,70 EUR, od 15. 2. 2000 dalje 825,95 EUR, od 15. 3. 2000 dalje 754,69 EUR, od 15. 4. 2000 dalje 784,80 EUR, od 15. 5. 2000 dalje 864,54 EUR, od 15. 6. 2000 dalje 872,76 EUR, od 15. 7. 2000 dalje 887,45 EUR, od 15. 8. 2000 dalje 858,80 EUR, od 15. 9. 2000 dalje 867,52 EUR, od 15. 10. 2000 dalje 871,27 EUR, od 15. 11. 2000 dalje 846,29 EUR, od 15. 12. 2000 dalje 755,47 EUR, od 15. 1. 2001 dalje 849,44 EUR, od 15. 2. 2001 dalje 797,73 EUR, od 15. 3. 2001 dalje 808,79 EUR, od 15. 4. 2001 dalje 825,69 EUR, od 15. 5. 2001 dalje 429,78 EUR, od 15. 6. 2001 dalje 662,14 EUR, od 15. 7. 2001 dalje 668,93 EUR, od 15. 8. 2001 dalje 662,09 EUR, od 15. 9. 2001 dalje 584,26 EUR, od 15. 10. 2001 dalje 558,38 EUR, od 15. 11. 2001 dalje 621,14 EUR, od 15. 12. 2001 dalje 630,79 EUR, od 15. 1. 2002 dalje 586,53 EUR, od 15. 2. 2002 dalje 576,20 EUR, od 15. 3. 2002 dalje 552,25 EUR, od 15. 4. 2002 dalje 592,34 EUR, od 15. 5. 2002 dalje 541,82 EUR, od 15. 6. 2002 dalje 548,45 EUR, od 15. 7. 2002 dalje 639,39 EUR, od 15. 8. 2002 dalje 642,91 EUR, od 15. 9. 2002 dalje 601,32 EUR, od 15. 10. 2002 dalje 603,61 EUR, od 15. 11. 2002 dalje 526,53 EUR, od 15. 12. 2002 dalje 615,31 EUR in od 15. 1. 2003 dalje 619,50 EUR.

14Na podlagi 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico. Glede na to, da je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje opravljena dne 23. 5. 2007, je Vrhovno sodišče pri odločanju o zakonskih zamudnih obrestih od mesečnih razlik v plači, ki jih je prisodilo tožeči stranki, upoštevalo stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v zadevi Up-227/05 z dne 24. 5. 2007: "Dne 22. 5. 2007 je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2007, OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum (torej te tečejo do plačila in ne le do tedaj, ko dosežejo glavnico)... Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova." Vrhovno sodišče je ob uporabi računalniškega programa, ki ga sodišča uporabljajo za izračun zakonskih zamudnih obresti, ugotovilo, da so obresti od glavnic, ki so zapadle v plačilo do vključno 15. 3. 2002, do dneva uveljavitve OZ-A že presegle višino posameznih glavnic. Iz naslova teh obresti je zato toženi stranki ob upoštevanju določila 376. člena OZ naložilo plačilo zneska 19.863,38 EUR (kar ustreza vsoti do vključno 15. 3. 2002 zapadlih glavnic), v presežku pa je tožbeni zahtevek za njihovo plačilo zavrnilo (v delu, v katerem se te obresti vtožujejo tudi za čas, ko so že presegle višino glavnic). Obresti od preostalih glavnic, t. j. tistih, ki so zapadle v plačilo od vključno 15. 4. 2002 dalje, pa do dneva uveljavitve OZ-A še niso dosegle višine glavnic, zato tečejo od dneva zapadlosti posameznih glavnic v plačilo dalje.

15Vrhovno sodišče je višino zavrnilnega dela zahtevka ugotovilo tako, da je razliko v plači, ki jo je priznalo tožeči stranki (25.794,56 EUR), odštelo od tiste višine zavrnilnega dela zahtevka, ki izhaja iz izpodbijane odločbe (32.807,70 EUR). V 1. točki te sodbe je bilo sicer pojasnjeno, da je bil zavrnilni del izpodbijane odločitve izračunan napačno, vendar je Vrhovno sodišče pri svoji presoji vezano na takšen izrek (višino zavrnilnega dela zahtevka), ki izhaja iz izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče prav tako ni moglo in smelo poseči v tisti del 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki napačno ugotavlja seštevek tožeči stranki priznanih mesečnih zneskov plač. Računska pomota je namreč v korist tožeči stranki, tožena stranka pa je s pritožbo ni izpodbijala (359. člen ZPP).

16Zaradi spremembe izpodbijane odločitve je revizijsko sodišče ob upoštevanju načela uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) moralo ponovno odmeriti tudi stroške prvostopenjskega postopka (prvi odstavek 380. člena ZPP). Kot je ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) in Zakona o sodnih taksah ugotovilo sodišče prve stopnje, znašajo potrebni stroški tožeče stranke 3.506,51 EUR, tožene pa 3.771,50 EUR. Uspeh tožeče stranke znaša 87 %, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve 3.050,66 EUR stroškov postopka. Uspeh tožene stranke znaša 13 %, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve 490,30 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožena stranka dolžna povrniti tožeči 2.560,36 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

17Tožeča stranka je glede na načelo uspeha v postopku upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega ter revizijskega postopka, in sicer v celoti, saj s pravnima sredstvoma ni uspela le glede odločitve o stranski terjatvi. V zvezi z drugostopenjskim postopkom ji pripada povrnitev stroškov za sestavo pritožbe (401,63 EUR), materialne stroške (8,03 EUR) in sodno takso (504,37 EUR), kar skupaj znaša 914,04 EUR. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v navedenem znesku. V zvezi z revizijskim postopkom pa pripadajo tožeči stranki stroški za sestavo vloge (481,95 EUR), materialni stroški (9,64 EUR) in sodna taksa (504,37 EUR), kar skupaj znaša 995,96 EUR.