VSRS Sklep I Up 992/2002

Pritožba se zavrže.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14. 5. 1998, ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki (1. točka), tožnika pa oprostilo plačila sodnih taks (2. točka). Z navedeno odločbo tožene stranke je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota L., Izpostava D. z dne 25.9.1997. S to odločbo je bilo v 1. točki izreka odločeno, da mora tožnik kot investitor v 15 dneh po prejemu odločbe odstraniti kovinski nadstrešek v tlorisni izmeri 10 x 6,6 m, ki se drži zahodne fasade obstoječega objekta na zemljišču parc. št. 344/1 k.o. M., ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka); v 2. točki izreka, da bo v primeru, če investitor ne bo opravil naloženega dejanja, naložena dela opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške; v 3. točki izreka, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal investitor na podlagi posebnega sklepa; v 4. točki, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 5. točki, da ta odločba nadomesti odločbo prvostopnega organa z dne 11.6.1996. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da je odločitev tožene stranke vsaj preuranjena, če že ne zmotna. Tožena stranka je namreč potrdila odločitev prvostopnega organa, da mora tožnik kot investitor odstraniti objekt, zgrajen brez predpisanih upravnih dovoljenj, kljub temu, da ni jasno, kdo je investitor spornega objekta. Tožnik svoje investitorstvo zanika, prav tako zanika, da bi bil lastnik sporne parcele, na kateri stoji sporni objekt. Priči, zaslišani v upravnem postopku, J.Č. in D.Č., sta na zaslišanju izpovedali, da je lastnik zemljišča parc. št. 344/1 k.o. M. in spornega objekta tožnikov sin. Prvostopni organ pa je kot investitorja določil tožnika na podlagi tožnikove vloge za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del na zemljišču parc. št. 530/35 k.o. M., ki je bila z odločbo Upravne enote D. kot nepopolna zavržena. Ker je bilo torej v upravnem postopku dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno in ker so bile s tem kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), kar je vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki, saj je bilo v postopku dovolj točno ugotovljeno, da ni on prava stranka, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da 1. točko sodbe spremeni tako, da se postopek proti njemu ustavi, ker še enega ponižujočega in žaljivega postopka s strani inšpektorjev in tožene stranke ne bo prenesel, ker je že zaradi postopkov inšpektorjev leta 1995 doživel živčni zlom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožba zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje, po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 nadalje ZPP), v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. V obravnavanem primeru je tožnik v celoti uspel s tožbo in je bila izpodbijana odločba tožene stranke odpravljena ter zadeva vrnjena v ponoven postopek. Tožnik zato ne izkazuje več pravnovarstvenega interesa za pritožbo.

Vrhovno sodišče RS je kot pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, zavrglo nedovoljeno pritožbo na podlagi 352. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.