VSRS Sklep I Up 658/2001

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2354/2000-6 z dne 16.5.2001, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnic proti odločbi tožene stranke z dne 7.11.2000. S to odločbo je bila zavrnjena njuna pritožba proti odločbi Upravne enote P. z dne 9.11.1995, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.S., (pok. mož oziroma oče tožnic), roj. 8.3.1891 v P., po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list, RS, št. 1/91-I,30/91-I, 38/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS) po 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 23/97 in 65/98, v nadaljevanju ZDen). Po tej določbi izda upravni organ ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Za ugotavljanje državljanstva se uporablja določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48, 105/48, v nadaljevanju ZDrž), po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini pred uveljavitvijo novele 2. odstavka 35. člena z dne 4.12.1948 in ki so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Tožena stranka je pravilno pritrdila organu prve stopnje, ki je ugotovil, da je bil A.S. nemške narodnosti in odsoten iz takratne FLRJ pred 4.12.1948 na podlagi listin arhivskega gradiva: dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 3.6.1994, iz katerega izhaja, da je bil A.S. nemške narodnosti, iz dopisa Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 6.5.1994, da je bil član domovinske zveze in imetnik rdeče izkaznice, iz dopisa Zgodovinskega arhiva v P. z dne 29.4.1994, da je bil nemške narodnosti in član Kulturbunda in iz potrdila o bivališču Prijavnega urada policijske direkcije v G. z dne 15.11.1950, da se je za bivanje v G. prijavil dne 20.10.1948. Tožnici sta imeli možnost dokazati, da A.S. ni bil član Kulturbunda in da ni bil nemške narodnosti, vendar nista predložili nobenih dokazov, zato njunega zatrjevanja o neverodostojnosti listinskih dokazov, ni mogoče upoštevati. Ker se državljanstvo ugotavlja po predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času rojstva do smrti osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo, tožnici zmotno sklepata, da naj bi jugoslovansko državljanstvo A.S. dokazovala odločba o zaplembi premoženja Mestne zaplembne komisije na P. z dne 9.2.1946.

Tožnici v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž nedopustno. Navedena določba ZDrž ima retroaktivno veljavo, ni pa tudi postala del pravnega reda Republike Slovenije po 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju ustavni zakon). Že Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-23/93 navedlo, da "če bi zakonodajalec danes uveljavil takšno ureditev, bi bila ta nedvomno v nasprotju z ustavnimi določbami". Zatrjujeta, da so bile v postopku kršene njune pravice, saj je že Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi presodilo, da je protiustavna razlaga določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, ki uvaja "načelo kolektivne krivde" oseb nemške narodnosti. Državljanstvo A.S. je bilo ugotovljeno z odločbo Mestne zaplembne komisije na P., ki je postala pravomočna dne 9.2.1946, in s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 28.3.1946. Ker se do teh okoliščin sodišče prve stopnje ni opredelilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), na katero se sklicuje pritožba, odločilo, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo. Po presoji Ustavnega sodišča RS je v skladu z načelom pravne kontinuitete treba tudi v postopkih ugotavljanja državljanstva, ki jih danes vodijo pristojni organi, priznati navedeni določbi ZDrž pravno veljavo.

Zato tožnici ne moreta uspešno uveljaviti pritožbenega ugovora retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v obravnavanem primeru ni bila uporabljena kot republiški predpis v smislu določbe 4. člena ustavnega zakona, ampak skladno z določbo 39. člena ZDRS, ki uvaja načelo pravne kontinuitete in določa, da se državljanstvo presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS. V skladu z načelom pravne kontinuitete se državljanstvo presoja po predpisih, ki so veljali v času rojstva oziroma smrti osebe oziroma v trenutku, za katererega se državljanstvo ugotavlja. To je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato tožnici ne moreta uspešno uveljaviti pritožbenega ugovora, da naj bi bil z uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž v obravnavanem primeru kršen 4. člen ustavnega zakona.

Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da navedba o jugoslovanskem državljanstvu A.S. v odločbi Mestne zaplembne komisije na P. z dne 9.2.1946, v obravnavanem primeru ni pomembna, za kar je navedlo tudi pravilne razloge, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da ta okoliščina ni bila presojena.

Pritožnici pa utemeljeno opozarjata na napačno uporabo določbe 3. odstavka 63. člena ZDen. V obravnavanem primeru je bila odločba organa prve stopnje izdana v času pred sprejetjem navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ko so pristojni organi v postopkih ugotavljali, ali je bila oseba, katere državljanstvo se je ugotavljalo, nemške narodnosti in ali je zapustila ozemlje takratne Jugoslavije pred 4.12.1948, glede nelojalnega ravnanja med ali pred vojno pa strankam ni bilo omogočeno, da bi dokazovale nasprotno. Z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS je bilo presojeno, da je treba določbo 3.

odstavka 63. člena ZDen razlagati drugače, in sicer kot domnevo nelojalnosti, ki jo ima prizadeta oseba pravico izpodbijati in dokazovati nasprotno. Glede na uporabljeno prejšnjo napačno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen tožnici v upravnem postopku nista imeli možnosti izpodbijati domnevo nelojalnosti. Ker sta pritožbo vložili dne 15.12.1995, torej še pred objavo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, sta dejansko šele v tožbi imeli možnost uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo lojalnost A.S. Sodišče prve stopnje pa jima tudi ni dalo te možnosti, saj ju ni pozvalo v skladu s 44. členom ZUS, da se opredelita do domneve nelojalnosti oziroma da navedeta dejstva in okoliščine, s katero jo izpodbijata, čeprav sta v tožbi grajali uporabljeno razlago določbe 3. člena 63. člena ZDen in zatrjevali, da uvaja "načelo kolektivne krivde".

Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedeno določbo ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo z vidika pravic tožnic dovolj trdne podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku na podlagi prejšnje napačne razlage določbe 3.

odstavka 63. člena ZDen (51. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.