VSRS Sodba I Up 1102/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2190/2000-7 z dne 24.10.2001.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.2000, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 4.12.1995. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ ugotovil, da E.B., roj. 11.10.1939 v L., hči E.M. in M., ni državljanka Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila odločba upravnega organa prve stopnje izdana na podlagi 29.

člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZDRS), po katerem je za notranje zadeve pristojni upravni organ na zahtevo posameznika dolžan izdati ugotovitveno odločbo o državljanstvu. Za državljana Republike Slovenije velja po ZDRS, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFR Jugoslavije (39. člen).

Tožnica je predložila le izpisek iz rojstne matične knjige, iz katerega izhaja, da se je rodila v L. dne 11.10.1939. V evidenco državljanov RS ni vpisana. Iz fotokopije zglasilne pole družine M., ki jo je posredoval Zgodovinski arhiv L., je razvidno, da je družina tožnice živela v L. od 25.2.1939 do 17.6.1941, ko se je odjavila v S. in da so bili vsi trije člani družine domovinsko pristojni v občini S. Dokazov o nasprotnem tožnica ni predložila. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilna ugotovitev upravnega organa, da tožnica na dan 28.8.1945, v skladu s 1. odstavkom 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, v nadaljevanju ZDrž/46), ni postala državljanka takratne LR Slovenije, pač pa državljanka takratne LR Srbije. Zato na dan 25.6.1991 na podlagi 39. člena ZDRS ni postala državljanka Republike Slovenije.

V pritožbi tožnica navaja, da ni mogoče prezreti restriktivnega tolmačenja predpisov, ki so v nasprotju z intencijami slovenske ustave. Po njenem mnenju je v državi, ki ima manj kot 2 miliona prebivalcev in katere število prebivalcev se vedno manjša, omejena uporaba predpisov protidržavno dejanje. Predpise je treba uporabljati v duhu ustave. Sedanjo politiko v zvezi z državljanstvom kritizirajo mediji in organizacije, ki se ukvarjajo z varstvom človekovih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni prošnji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Ker tožnica ni navedla razlogov, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo glede morebitnih napak in kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da do takšnih napak in kršitev ni prišlo in da ima izpodbijana sodba oporo v procesnih in materialnih predpisih.

Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 39. člen ZDRS, po katerem velja za državljana Republike Slovenije po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. Določba 39. člena ZDRS je vzpostavila pravno kontinuiteto na področju zakonodaj o državljanstvu, ki so v preteklosti veljale na območju Slovenije. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno upoštevalo predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku tožničinega rojstva, do trenutka, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. V upravnem postopku je bilo, na podlagi podatkov, s katerimi je upravni organ razpolagal, ugotovljeno, da tožnica ni vpisana v evidenco državljanov Republike Slovenije in je bila na dan 28.8.1945, ko je začel veljati ZDrž/46, po svojem očetu (kot mladoletna), domovinsko pristojna za S. v Republiki Srbiji. Po 1. odstavku 37. člena ZDrž/46 so z dnem 28.8.1945 državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v katere območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico oziroma občinsko pristojnost.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, saj se ne nanašajo niti na dejansko niti na pravno podlago izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.