VSRS Sklep I Up 286/2002

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2048/2001-7 z dne 9.1.2002 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 5/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi, ki so jo tožniki vložili zoper odločbo tožene stranke z dne 7.11.2001, in odpravilo navedeno odločbo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njihove prošnje za azil kot očitno neutemeljene iz razloga iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000, 113/2000, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), ker je ugotovila, da njihove prošnje temeljijo na namernem zlorabljanju in odločila, da morajo v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ne more rešiti spora, ker je to v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za azil iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Ni pa ugotavljala izpolnjevanja pogojev iz 3. odstavka 1. člena ZAzil, po katerem se azil daje tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjenen s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, a vseeno predstavljajo zadosten razlog, da se teh oseb ne vrne v njihovo izvorno državo (azil iz humanitarnih razlogov). Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila z ugotovitvijo, da so tožniki vložili prošnje zato, da bi odložili prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil pa pristojni organ lahko odloči le, če je na podlagi izvedenega dokaznega postopka povsem jasno, da oseba, ki prosi za azil, ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2.in 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Ocena o namernem zavajanju oziroma zlorabi postopka lahko namreč temelji le na presoji subjektivnih razlogov, ki jih uveljavlja prosilec za azil, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v prosilčevi matični državi. V obravnavanem primeru tožena stranka ni skušala pojasniti navedb tožnikov, ki se nanašajo na razmere, ki bi jih doletele ob vrnitvi na K., in ki bi morebiti lahko predstavljale razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Iz zapisnika o zaslišanju z dne 4.9.2001 tudi ni razvidno, katera vprašanja je postavljala uradna oseba in kakšni so bili odgovori prvotožnika in drugetožnice. Ker tudi zapisnik o zaslišanju ne daje zanesljive podlage, da bi bilo mogoče izpodbijano odločbo preizkusiti, je odločbo tožene stranke treba odpraviti in zadevo vrniti v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka prvotožnika in drugotožnico ponovno zaslišati o vseh okoliščinah in dejstvih, pomembnih za odločitev in razjasnitev stvari.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1.

odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je odločitev na podlagi 2.

odstavka 35. člena ZAzil utemeljena le v primeru, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka povsem jasno, da oseba, ki prosi za azil, ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2.in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o azilu (Uradni list RS, št. 67/2001 v nadaljevanju ZAzil-B), ki je začel veljati 25. avgusta 2001, je bil 35. člen prvotnega besedila spremenjen tako, da določa razloge za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Po 2. odstavku 35. člen ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne če, temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, če je prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, ali če je bil prosilcu vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili. Postopek, v katerem pristojni organ o stvari takoj odloči in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, je uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh postopkih ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja očitno neutemeljena. Ker so bila v obravnavanem primeru ugotavljana dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem razloga iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, poleg njih pa tudi preverjeno izpolnjevanje pogojev iz 2. in 3. odstavka 1.

člena ZAzil, ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti.

Tožniki in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da v postopku ugotavljanja, ali je podan kakšen izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, ne gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Takšno stališče izhaja iz razlage 2.

odstavka 35. člena ZAzil in, kot je pravilno navedla tožena stranka v svoji pritožbi, tudi iz namena vključitve te določbe med določbe ZAzil.

V 2. odstavku 35. člena določa Zazil razloge, na podlagi katerih lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker kažejo dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, in razlogi, ki jih prosilec sam navaja, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Pravica do azila, kot jo ureja ZAzil, je namreč po Ustavi Republike Slovenije zagotovljena osebam, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine (48. člen), oziroma zaradi tega, ker oseba potrebuje zaščito v obliki azila zaradi humanitarnih razlogov, ker bi ob vrnitvi v matično državo z njo nečloveško in ponižujoče ravnali, jo mučili ali kaznovali (18. člen). Iz Poročevalca Državnega zbora Republike Slovenije, št. 46/2001 z dne 4. 6.2001, izhaja, da se z vključitvijo določbe 2. odstavka 35. člena med določbe ZAzil uvaja tako imenovani pospešeni postopek, ki se razlikuje od postopka, v katerem mora pristojni organ ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in iz 3. odstavka 1. člena ZAzil.

Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem, ki ga navaja tožena stranka v svoji pritožbi, in sicer, da so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pristojni organ mora v tako imenovanem pospešenem postopku ugotoviti dejanski namem vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

V obravnavanem primeru izhaja iz odločbe tožene stranke, da se je ta pri zavrnitvi tožnikovih prošenj kot očitno neutemeljenih, sklicevala

na razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, da tožniki namerno zavajajo oziroma zlorabljajo azilni postopek, ker želijo odložiti prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. V 5. alinei 36. člena določa ZAzil, da se za zavajanje oziroma za zlorabo azilnega postopka šteje vložitev prošnje z namenom, da se odloži prisilna odstranitev iz Republike Slovenije.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni presojalo odločbe tožene stranke v okviru razloga iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi katerega je tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče v pospešenem postopku zavrniti prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno. Ker je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe ZAzil in vsebino odločbe tožene stranke, ni imelo podlage za uporabo določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Ker je nepravilna uporaba navedene določbe ZUS vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev postopka iz 2. odstavka 72. člena ZUS. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo presojati odločbo tožene stranke z uporabo stališč, ki jih je sprejelo pritožbeno sodišče.

Ker je podana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora, je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.