VSRS Sklep I Up 1010/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1529/2000-12 z dne 28.9.2000 se razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek.

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 22.8.2000 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za azil v Republiki Sloveniji in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe.

Po presoji sodišča prve stopnje iz odločbe tožene stranke in iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno glede na določbe prvega odstavka 20., 24. in 33. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 - ZAzil). Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na poročila Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, Amnesty International in ameriškega zveznega urada ter na tuje pravo (zakon o obrambi, zvezni kazenski zakonik in zakon, ki podeljuje pomilostitev) in na časopisni članek "Demonstriranje vojne sile". Vsega tega, razen časopisnega članka, pa ni v spisu. Zato odločitve tožene stranke sodišče ni moglo preizkusiti in je že iz navedenega razloga izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da Zakon o azilu v tretjem odstavku 39. člena določa, da v primeru, če upravno sodišče ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali okoliščine ali če se je medtem spremenilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba na prvi stopnji, samo dopolni in odpravi omenjene pomanjkljivosti ter odpravi odločbo prve stopnje s svojo sodbo in samo reši stvar. Sicer pa tožena stranka meni, da je pri obravnavanju tožnikove vloge za azil upoštevala določbe četrtega in petega odstavka 24. člena in prvega odstavka 33. člena ZAzil. V postopku je ugotovila resnično stanje stvari in preverila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Svojo odločbo je oprla na poročila Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, Amnesty International, ameriškega zveznega urada in na tuje pravo (zakon o obrambi, zvezni kazenski zakon in zakon, ki podeljuje pomilostitev). Meni, da ni kršila pravil postopka, saj so bili v odločbi navedeni vsi viri, na podlagi katerih je odločila. Omenjena dokumentacija je v enaki meri in na enak način kot toženi stranki dostopna tudi sodišču, zato meni, da bi odločitev sodišče lahko preizkusilo, saj bi si navedene vire lahko samo priskrbelo. V nasprotnem primeru pa bi lahko pozvalo prvostopenjski organ naj dopolni spis z ustrezno dokumentacijo. Opozoriti je še potrebno, da bi morali biti postopki za azil rešeni v čim krajšem možnem času in se naj ne bi podaljševali brez utemeljenih razlogov, kot je v navedeni zadevi. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je že mnenja, da ni moglo preizkusiti odločbe tožene stranke, v skladu z 39. členom Zakona o azilu samo odločiti o zadevi.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav tožena stranka na poziv upravnega sodišča, da naj v skladu z določbo 4. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS) predloži vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, ni poslala popolnih spisov, pa je vendarle utemeljen njen pritožbeni ugovor, da v tem primeru v ZUS ni bilo podlage, da je upravno sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo. Če namreč dokazov, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, ni v spisu, bi jo moralo prvostopno sodišče ponovno pozvati, da te dokaze predloži oziroma dopolni svoje spise, ali pa bi ji v pripravljalnem postopku na podlagi 2. točke prvega odstavka 44. člena ZUS naložilo, da v določenem roku predloži določene manjkajoče dokaze. Le na podlagi popolnih upravnih spisov lahko sodišče preizkusi zakonitost izpodbijane odločbe.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z mnenjem tožene stranke, da bi moralo upravno sodišče, če ugotovi, da so bila v upravnem postopku nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, vedno samo dopolniti postopek in samo rešiti stvar. Določbo tretjega odstavka 39. člena ZAzil namreč ni mogoče razumeti tako, da upravno sodišče ugotavlja dejansko stanje, ki bi ga morala pravilno in popolno ugotoviti že tožena stranka (prvi odstavek 39. člena ZAzil). Določbo tretjega odstavka 39. člena ZAzil uporabi sodišče, če meni, da je zaradi kakšnega dejstva ali okoliščine dejansko stanje zmotno ugotovljeno in takrat, če so se razmere, na katere napotuje četrti odstavek 20.

člena ZAzil spremenile in bi to lahko vplivalo na odločitev. V tem primeru pa sodišče prve stopnje sploh še ni moglo preizkusiti ali je pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker upravni spisi niso popolni.

Ker sodišče prve stopnje te pomanjkljivosti ni odpravilo, je kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je v tem primeru lahko vplivalo na odločitev. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74.

člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo upravnemu sodišču v nov postopek.