VSL Sklep I Cp 2318/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II potrdi.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklenilo, da v zapuščino po pokojnem A. A., rojenem ... 1875, umrlem ... 1948, sodi tudi denacionalizirano premoženje v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d. V izpodbijani II. točki izreka je razglasilo zapustnikove dediče.

2II. točko izreka izpodbijata zapustnikova vnuka B. A. in I. I. B. A. (v nadaljevanju pritožnik) tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je dedič zapustnika samo njegov sin C. A. (pritožnikov oče), ki je bil rojen ... 1912 in je med postopkom denacionalizacije ... 1998 umrl. Pravni nasledniki po njem pa so njegova žena H. A. ter sinovi B. A., D. A. in E. A. Ostali potomci C. A. so se dedovanju po njem odpovedali.

3I. I. (v nadaljevanju pritožnica) v pritožbi izpostavlja, da se je dedovanju po svojem očetu, C. A., rojenem ... 1912 in umrlem ... 1998, odpovedala v letu 1993, ko denacionalizacijski postopek ni bil končan. Zato bi moralo sodišče pritožnico razglasiti za dedinjo denacionaliziranega premoženja, ker dedna odpoved iz leta 1993 ne more imeti pravnega učinka na premoženje, ki ga je njen pokojni oče ob podpisu pogodbe ni imel.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožnica se je dedovanju po svojem očetu odpovedala z dedno pravnim sporazumom sklenjenim 11. 11. 1993 potem, ko je bil denacionalizacijski postopek za premoženje, ki je predmet dedovanja, že v teku. Čeprav je res, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe v denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, to vendarle ne velja za tiste dedne izjave, ki so dane, ko je postopek denacionalizacije že v teku. Pritožnica je izjavo o dedni odpravljenosti podala v času, ko je upravni denacionalizacijski postopek na predlog njenega pokojnega očeta v letu 1992 že tekel, torej ko se je vrnitev premoženja že pričakovala. Zato ima dedna izjava, ki jo je podala v letu 1993, ko je bil postopek denacionalizacije že v teku, česar pritožnica v pritožbi niti ne izpodbija niti ne navaja, da ji to ob podpisu dedne izjave ne bi bilo znano, učinke tudi glede premoženja zajetega v odločbi o denacionalizaciji.

6Pritožnik vztraja, da je sodišče nepravilno presodilo oporoko zapustnika s 7. 4. 1946, izjavo zapustnikove oporočne dedinje F. A. in njunih otrok z 8. 9. 1956 ter sklep o dedovanju po F. A. z 20. 8. 1964. Vsi njuni otroci razen C. A. (pritožnikovega očeta) in G. A. so se dedovanju odpovedali, slednja pa sta sklenila dedni dogovor, po katerem C. A. dobi tudi hišo S. stara številka 18, ki je bila zaplenjena, če bo uspel v postopku vrnitve te hiše. Zato je po mnenju pritožnika zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da premoženje, ki je predmet tega postopka, dedujejo vsi otroci zapustnika.

7Pritožnik v nasprotju z določili materialnega prava tudi v pritožbenem postopku vztraja, da sta do zapuščine, ki je predmet tega postopka, upravičena le zapustnikova potomca hči G. A. in sin C. A., ki ju je zapustnik v oporoki določil za fidejkomisarja, in to kljub temu, da je bil ta institut ukinjen z uveljavitvijo Zakona o dedovanju v letu 1955. Iz določila četrtega odstavka 243. člena je sledilo, da se za določilo v oporoki, napravljeno pred uveljavitvijo zakona, s katerim je oporočitelj določil dediča svojemu dediču, šteje, kakor da ga ni.

8Zapustnikova žena F. A., kot oporočna dedinja vsega zapustnikovega premoženja na podlagi sklepa o dedovanju v letu 1948, ni podedovala premoženja, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ker je bilo to premoženja v letu 1947 denacionalizirano. Umrla je leta 1964, torej v času, ko o transformaciji družbene lastnine v zasebno in o denacionalizaciji še ni bilo govora, zato denacionalizirano premoženje nanjo ni prešlo (78. člen ZDEN), ampak ga dedujejo njeni dediči na podlagi vstopne pravice.

9Kljub temu da so se trije njeni otroci G. A., J. J. in K. K. dedovanju odpovedali, so bile dedne izjave podane v času, ko niti pravne podlage za izvedbo postopka denacionalizacije še ni bilo. Nobena od navedenih izjav nima pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, ki se v letu 1964 še ni začel. Neupošteven je tudi dedni dogovor med pritožnikovim očetom in njegovo sestro G. A., ker ga niso podpisali vsi zakoniti dediči zapustnika.

10Do dedovanja na podlagi zakona so zato po zapustniku upravičeni vsi njegovi otroci in vdova, ker pa v času izdaje denacionalizacijske odločbe niso bili več živi, na podlagi vstopne pravice na njihovo mesto vstopijo njihovi zakoniti dediči.

11Ker niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili pritožbi vloženi, sodišče pa tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD)