VSRS Sklep U 2539/97

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 28.1.1997 vložila pri toženi stranki prošnjo za izdajo dovoljenja za delovanje na območju Slovenije v smislu določb Zakona o društvih (Uradni list RS, št.

60/95). Tožena stranka v roku dveh mesecev, kot je to predpisano v 218. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86), o prošnji tožeče stranke ni odločila. Tožena stranka je poslala le dopis z dne 19.6.1997, v katerem so navedene številne okoliščine, ki s prošnjo tožeče stranke nimajo nič skupnega. Zato je tožeča stranka v skladu z določbo 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zahtevala, da tožena stranka o njeni prošnji odloči v nadaljnjih 7 dneh in ker ta to ni storila, je tožeča stranka vložila tožbo na podlagi domneve, da je tožena stranka zavrnila njeno zahtevo. Tožena stranka, ki ni izdala odločbe, s tem tudi ni obrazložila svoje odločitve. Na podlagi dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila ob prošnji za izdajo dovoljenja za delovanje, pa tožena stranka tudi ni imela razlogov za zavrnitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka zaprosila za izdajo dovoljenja za delovanje na območju Slovenije na podlagi 14. člena Zakona o društvih. Tožeča stranka je bila vpisana v register predstavništev tujih pravnih oseb v Republiki Sloveniji in opravljala registrirano dejavnost nudenja humanitarne pomoči. Zaradi spremembe zakonodaje je tožeča stranka ostala brez zakonsko urejenega statusa in je zato zaprosila za izdajo dovoljenja za delovanje na območju Slovenije. Prošnji je priložila svoj statut, potrdilo Zunanjega ministrstva Saudske Arabije, odločbo Ministrstva za gospodarstvo Republike Hrvaške o vpisu v register tujih pravnih oseb, odločbo Višjega sodišča v Sarajevu o vpisu v register tega sodišča, odločbo ministra za industrijo, znanost in tehnologijo Kanade o statusu družbe z omejeno odgovornostjo in akt o statusu tožeče stranke kot družbe z omejeno odgovornostjo v Angliji in Walesu.

Tožena stranka je z dopisom z dne 19.6.1997 tožečo stranko obvestila, da se je vojna v Bosni in Hercegovini končala, da se begunci vračajo in zato ni več potrebe za delovanje takšne humanitarne organizacije na ozemlju Republike Slovenije. Opozorila je tudi na sporen status tožeče stranke v matični državi Saudski Arabiji, Angliji in Kanadi, kjer je registrirana kot gospodarska služba. Določba 14. člena Zakona o društvih se sme uporabljati le za mednarodna društva ali zveze mednarodnih društev, ki so registrirane po tujem pravu, pa bi želele, da se jim na območju Slovenije dovoli delovanje in prizna enak pravni status, kot so ga pridobile v državi, kjer so bile ustanovljene oziroma registrirane. Ta člen torej ne more biti pravna podlaga za delovanje gospodarskih družb na območju Slovenije ali kakšnih drugih statusnih oblik pravne osebe. Tožena stranka je v spornem primeru odločila na podlagi svoje funkcije najvišjega organa državne uprave, ki mora v skladu z zakoni določati izvajanje politike države. Tožena stranka lahko samostojno in neodvisno odloča, ali obstoji interes države, da se mednarodnemu društvu dovoli oziroma ne dovoli delovanje na območju države. Odločitev tožene stranke je v tem primeru oblastni akt, ki nima narave odločitve v upravni stvari. V sporni zadevi ni bil uporabljen ZUP in tudi akt ni pridobil lastnosti upravnega akta. Tožena stranka zato predlaga, da se tožba zavrže oziroma podrejeno zavrne kot neutemeljena.

Tožbo je moralo sodišče zavreči.

Zakon o društvih (Uradni list RS, št. 60/95, 49/98 - odl.US in 89/99) v 14. členu določa, da mednarodna društva ali zveze mednarodnih društev, razen tistih iz 13. člena tega zakona, lahko delujejo na območju Slovenije, če dobijo dovoljenje Vlade Republike Slovenije. Ta društva se evidentirajo pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve. V 3. odstavku tega člena je določeno, katere listine in podatke mora vlagatelj priložiti zahtevi za evidentiranje. Iz besedila tega člena in namena zakona izhaja, da evidenco mednarodnih društev ali zvez mednarodnih društev vodi Ministrstvo za notranje zadeve. Ministrstvo za notranje zadeve kot upravni organ pri tem uporablja ZUP. Postopek evidentiranja mednarodnih društev ali zvez mednarodnih društev ne vodi Vlada Republike Slovenije.

Vlada Republike Slovenije je po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o društvih pristojna le za izdajo dovoljenja za delovanje na območju Slovenije mednarodnim društvom ali zvezam medarodnih društev, ki so ustanovljeni po tujem pravu (razen tistih iz 13. člena). Za izdajo takega dovoljenja v Zakonu o društvih niso določena merila, niti postopek. Glede na značaj "dovoljenja za delovanje na območju Slovenije" je pritrditi toženi stranki, da ne gre za upravni akt, temveč za oblastni akt, ki je izraz politične volje vlade. Ker gre v obravnavanem primeru za oblastni akt in ne za upravni akt, ki se sprejema po ZUP, tožena stranka ni bila vezana na rok za odločbo po določbi 218. člena ZUP oziroma niso izpolnjeni pogoji za sprožitev upravnega spora v skladu z določbo 2. odstavka 26. člena ZUS.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Določbo ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).