218. člen ZUP

Glede na materialnopravno podlago, ki ureja pristojnost osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika ter postopek ugotavljanja vzroka oziroma razloga začasne nezmožnosti za delo, je ključno, da sta tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija pristojna, da presodita, kaj je vzrok za začasno nezmožnost za delo. Vprašanje vzroka za začasno nezmožnost za delo je vprašanje, ki glede na citirano pravno podlago nedvomno predstavlja samostojno pravno kategorijo. Kot takšno je tudi predmet odločanja o glavni stvari, o kateri najprej odloča upravni organ in nadalje (v primeru uporabe nadaljnjih pravnih sredstev) socialno sodišče. V predsodnem postopku in nato v socialnem sporu tako ni nujno, da je sporno razmerje zgolj v tem, ali je delavec (zavarovanec) upravičen do bolniškega staleža v določenem časovnem obdobju, temveč je lahko sporno izključno vprašanje, ali je začasna nezmožnost za delo posledica bolezni, poškodbe pri delu ali kakšnega drugega vzroka. Delovno sodišče je po načelu prirejenosti na dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa v tem postopku vezano, ne more preizkušati pravilnosti izdanih odločb in ni upravičeno poseči vanje ter

Če tožnik ne izkaže, da je izpolnil predpostavke iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1 glede organa, kateremu je zadeva odstopljena v pristojno reševanje, se tožba zaradi molka organa na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže kot prezgodnja.

Za odločitev v tej zadevi je ključna ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica v denacionalizacijskem postopku šele leta 1999 zahtevala odškodnino v obliki obveznic. Glede na določbi prvega odstavka 42. člena in drugega odstavka 43. člena ZDen upravni organ tožnici brez postavitve take zahteve ni mogel dodeliti odškodnine v tej obliki. Njegovo postopanje v denacionalizacijskem postopku do leta 1999 zato za odločitev ni pomembno. Izdaja denacionalizacijske odločbe po izteku roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu URS. Ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke, njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Ob tem je treba tudi upoštevati, da imajo v upravnih postopkih stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka. Če pristojni organ ne izda odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 218. člena ZUP).

Neaktivnost upravnega organa v obdobju od 20.10.1993 do 7.12.1993 (zaključka roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo), ko bi tožnica še lahko sanirala svojo napako iz nepravilno vložene zahteve za denacionalizacijo, ni tako dolgotrajna, da bi toženi stranki (državi) lahko naprtili krivdo za zatrjevano škodo (izgubljena možnost dedovanja premoženja); zlasti ob dejstvu, da je bil zaradi nepopolnosti zahteve za denacionalizacijo onemogočen njen predhodni preizkus in sta bila neupravičenost vlagateljice za vložitev zahteve za denacionalizacijo in stvarna pristojnost upravnega organa ugotovljiva šele v postopku obravnavanja zahteve. Za obravnavanje zahteve ZDen predpisuje šestmesečni oz. enoletni rok.

Če je upravni akt, s katerim je odločeno o obveznosti davčnega zavezanca, odpravljen, so odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale; vzpostavi se pravno stanje, ko o obveznosti še ni bilo odločeno.

Ker je subsidiarni prevzemnik obveznosti, ki bodo nastale za izplačilo odškodnin po ZPPPAI Republika Slovenija, ki je subjekt javnega prava, gre v primeru odškodnin za poklicno bolezen po ZPPPAI zaradi varstva javnega interesa po naravi stvari za upravno stvar po določbi 2. odstavka 2. člena ZUP in s tem v zvezi za pristojnost upravnega, ne pa socialnega sodišča, saj ni podana nobena izmed naveznih okoliščin iz 7. člena ZDSS-1. Postopek sporazumevanja za priznanje odškodnin v ZPPPAI ni posebej urejen, posebne določbe ima šele ZOPDA, ki v 15. členu določa, da se v postopkih sporazumevanja za priznanje odškodnine, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, uporabijo določbe ZPPPAI. Ker pa ZPPPAI posebnih postopkovnih določb ni imel, bi bilo potrebno odločati na podlagi ZUP. Čeprav je mnenje zdravnikov, članov interdisciplinarne komisije, pridobljeno za uveljavljanje neke kasnejše pravice, pa ni upravni akt oz. upravna odločba, temveč javna listina, saj ga ni izdal pristojni organ za odločanje o upravni stvari - pravici do odškodnine oz. pravici do pokojnine pod posebnimi pogoji - in tudi nima sestavnih delov odločbe, kot jih določa ZUP.

Da je presojo zakonitosti in pravilnosti upravnega akta mogoče opraviti, mora imeti akt vse predpisane sestavine, določene v 214. členu ZUP. Akt, ki nima pravilne obrazložitve, ni izdelan v skladu z ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in ga je treba odpraviti. Obrazložitev tožene stranke v njeni odločbi pa v nobenem primeru ne more nadomestiti razlogov za odločitev prvostopnega organa.

Če prosilec ne izkaže, da ima med drugim zagotovljen trajen vir preživljanja, se njegova prošnja za sprejem v državljanstvo RS zavrne.

Če upravni organ zaradi nespoštovanja določbe 218. člena ZUP/86 bistveno krši pravila postopka s prekoračitvijo instrukcijskega roka, lahko krši pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Stranka, ki ob vložitvi vloge izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev neke pravice, lahko utemeljeno pričakuje, da bo upravni organ o vlogi odločil v zakonskem roku dveh mesecev in zato taka stranka zaradi kršitve rokov v upravnem postopku, ki jih povzroči upravni organ, ne sme trpeti negativnih posledic.

Če odlok o prostorsko ureditvenih pogojih ne ureja odmika med objekti oziroma objekta od parcelne meje sosedove parcele, je treba glede na okoliščine primera in ob upoštevanju določb ZUN in ZTLR v posamičnem primeru ugotoviti, kakšen odmik zagotavlja redno rabo in vzdrževanje obeh objektov oziroma novega objekta, ne da bi se posegalo v sosedovo zemljišče.

Če bi tožnik izkazal, da je pri tožencu vložil zahtevo za izdajo odločbe v zvezi z zatrjevano ustavitvijo izplačevanja obeh akontacij, o katerih toženčev prvostopenjski organ ne bi odločil in če bi postopal po določbah 2. odst. 218. čl. ZUP (molk prvostopenjskega organa) ter v primeru, če bi prišlo tudi do molka drugostopenjskega organa, po določbah 1. odst. 32. čl. ZDSS, bi bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zato se njegova vloga, vložena po pooblaščenem odvetniku pri tožencu, imenovana pritožba ne more pojmovati kot akt, s katerim bi tožnik izpolnil procesno predpostavko za vložitev tožbe iz 1. odst. 32. čl. ZDDS, ki je določena za primer molka drugostopenjskega organa.

Upravičenost tožbe zaradi molka organa se presoja glede na pogoje, določene v 26. členu. Ti pogoji so naslednji: upravni organ v predpisanem roku ne izda odločbe o strankini zahtevi in je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Rok za izdajo odločbe teče od izročitve vloge, če je ta popolna, če je vloga nepopolna pa od dneva vložitve dopolnjene vloge. Ker je tožnik ponovno zahtevo za izdajo odločbe vložil pred dopolnitvijo vloge, ko rok za izdajo še niti ni začel teči, niso izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka.

Sama odklonitev izdaje vizuma ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ni podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi molka organa druge stopnje, če organ prve stopnje ni izdal nove odločbe v zvezi z odločbo organa druge stopnje.

Dovoljenje Vlade RS, po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o društvih, za delovanje na območju Slovenije, mednarodnim društvom ali zvezam mednarodnih društev, ni upravni, temveč oblastni akt, ki je izraz politične volje vlade. Ker gre za akt, ki ga vlada ne sprejema po določbah ZUP, niso podani pogoji za upravni spor po 2. odstavku 26. člena ZUS.

Če revizijska komisija v roku največ 30 dni od prejema revizije o njej ne odloči, se šteje, da je izdana negativna odločba. Vlagatelj revizije ima potem odškodninski zahtevek, ki ga uveljavlja pred sodiščem, ne pa zahtevka na sklenitev pogodbe z njim.

Samo če organ 2. stopnje nima za odločitev podlage v spisih, opravi postopek po členu 246/2 ZUP in sicer sam, ali pa naloži izvedbo postopka organu 1. stopnje. Nagrada, ki jo sodišče določi stečajnemu upravitelju, je osebni prejemek iz 3. alinee 1. odst. 15. člena Zakona o dohodnini. Njen prejemnik je zato zavezanec davka od osebnih prejemkov.

Tožbo zaradi molka upravnih organov obeh stopenj, vloženo po 3. odst. 26. čl. Zakona o upravnih sporih, je šteti za preuranjeno, če se je stranka s svojo zahtevo (pritožbo) zaradi moka organa prve stopnje obrnila na organ druge stopnje še pred potekom roka za izdajo odločbe prve stopnje.

Odločba o napredovanju v naziv je konstitutivna odločba, ker je šele z odločbo podeljen naziv, ne pa s predpisom. Konstitutivna odločba učinkuje od dneva vročitve stranki. Retroaktivno odločba učinkuje samo, če je tako določeno s predpisom.