VSRS Sodba U 470/96

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. ... z dne 15.2.1996.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Oddelka za urejanje prostora občine L. št. ... z dne 14.6.1994, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da so R.T., roj. 28.8.1887, umrla 20.10.1964; R.T., roj. 11.3.1914, umrla 7.7.1954; M.T., roj. 6.8.1922, stan. ...; O.T., roj. 27.4.1915, stan. ... in L.T., roj. 4.6.1916, umrl 18.10.1984, upravičeni do vrnitve parcel, vsakemu do 1/5, št. 1253/1, gozd V. razred, v izmeri 184818 m2, in parc. št. 1261/1, gozd V. razred, v izmeri 95470 m2, obe vpisani v vl. št. 434 k.o. P. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 11. in 67. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka ugotavlja, da je iz listin v upravnih spisih razvidno, da je bila parc. št. 1253/1 k.o. P.

podržavljena z odločbo OLO N., Tajništva za gospodarstvo, št. ... z dne 20.10.1953, in sicer zemljiškoknjižnemu lastniku te parcele J.T. oziroma njegovim dedičem, glede na to, da je imenovani umrl 26.5.1945 in je z njegovo smrtjo njegovo premoženje prešlo na pravne naslednike. Citirana odločba je bila izdana na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji LRS. Po mnenju tožene stranke ne drži tožničina trditev, da je bil v času izdaje navedene odločbe o podržavljenju lastnik navedene parcele I.V., ki je lastništvo pridobil z odločbo o prisojilu Okrajnega sodišča v T. št. ... z dne 15.5.1948 (pravilno: 12.5.1948). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je po 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis, kot tudi po prej veljavih predpisih, potreben tudi pridobitven način, to je vpis v zemljiško knjigo. Imenovanega tudi ni šteti za pravnega naslednika J.T. Zato po mnenju tožene stranke ni nobenega dvoma, da obravnavano zemljišče ni bilo podržavljeno I.V.. I.V. je sicer v postopku nacionalizacije uveljavljal izločitveni zahtevek nasproti dedičem po pok. J.T., kar je razvidno iz obrazložitve odločbe o podržavljenju, vendar je bil takrat napoten na pristojno redno sodišče. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in da temelji na zakonu.

Tožeča stranka v tožbi meni, da za pridobitev lastninske pravice glede na listinsko dokumentacijo (odločba o prisojilu Okrajnega sodišča v T. z dne 12.5.1948, opr. št. ..., na podlagi katere je bila v zapuščinskem postopku dodeljena I.V. nepremičnina vl. št. 72 k.o. Š. - gre za parc. št. 1253/1, gozd) zadošča navedena odločba o prisojilu, saj je s to odločbo I.V. nedvomno postal lastnik navedene parcele. Po 67. členu ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na upravičenca, prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Tožena stranka je navedeno določbo ZDen zmotno uporabila. Zmotno pa je tožena stranka uporabila tudi določbo 11. člena ZDen. Določbe 11. člena ZDen namreč ni mogoče razlagati v tem smislu, da I.V. ne pride v poštev kot denacionalizacijski upravičenec iz razloga, ker ni bil potomec pok. J.T. Izhajajoč iz navedene odločbe o prisojilu je bil I.V. že lastnik podržavljenega premoženja, zaradi česar ga je treba vrniti njemu. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu M.T. iz Š. v odgovoru na tožbo navaja, da Glavna uprava za kmetijstvo, ko se je I.V. pritoževal zoper odločbo OILO - poverjeništva za kmetijstvo, Komisije za agrarno reformo v T. z dne 2.10.1951, št. ..., na podlagi katere so bila razlaščena posestva J.T. oziroma njegovih dedičev (med njimi tudi sporna parcela 1253/1 - gozd), statusa stranke I.V. v upravnem postopku ni priznala (odločba Glavne uprave za kmetijstvo, št. ... z dne 22.12.1951). Na podlagi odločbe z dne 22.12.1951 je bila nato izdana odločba o podržavljenju z dne 20.10.1953, na podlagi katere so pozneje pravni nasledniki J.T. tudi uveljavljali svoj denacionalizacijski zahtevek. Z navedeno odločbo so bile nepremičnine podržavljene le pok. J.T. oziroma njegovim dedičem, ne pa tudi I.V., ki naj bi bil lastnik parc. št. 1253/1 na podlagi navedene odločbe o prisojilu. Predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po mnenju sodišča prvostopni upravni organ ni upošteval listinskih dokazov, na podlagi katerih je tožnica uveljavljala, da je lastnik zemljišča parc. št. 1253/1 k.o. P. I.V. (zapisnik o zapuščinski razpravi Okrajnega sodišča v T., z dednim dogovorom, št. ... z dne 11.5.1948 in odločba o prisojilu Okrajnega sodišča v T. št. ... z dne 12.5.1948 - točka 2). Tožnica je na podlagi navedenih listin v upravnem postopku izkazovala lastninsko pravico njenega očeta I.V. na navedenem zemljišču pred podržavljenjem (odločba o podržavljenju z dne 20.10.1953), čeprav nobena izmed navedenih listin do podržavljenja ni bila izvedena v zemljiški knjigi.

Praviloma je denacionalizacijski upravičenec oseba, ki je bila kot lastnik vpisana v času podržavljenja v zemljiški knjigi in na katero se glasi akt o podržavljenju. Upravni organ odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin, kar so nedvomno tudi podatki iz zemljiške knjige. Ti podatki, posebej še vpis lastninske pravice, so gotovo pravno relevantna podlaga za dokazovanje lastninske pravice na nepremičnini. Vendar pa vpis v zemljiško knjigo ni merodajen v absolutnem smislu tako, da bi bila izključena vsaka možnost dokazovanja nasprotnega. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko tožnica zatrjuje, da podatki v zemljiški knjigi v času podržavljenja niso izkazovali pravilnega lastniškega stanja in je upravnemu organu predložila o tem listinske dokaze. S tem, po presoji sodišča, ni izpodbijala akta o podržavljenju, saj je bilo podržavljenje izvedeno po samem zakonu, ampak je le izkazovala upravičenost do vložitve zahteve za denacionalizacijo in podlago za uvedbo tega postopka.

Upravni organ prve stopnje, se, po presoji sodišča, ni prepričljivo opredelil glede dokazov o lastništvu podržavljenega zemljišča, ki ju je predložila tožnica in s tem pomanjkljivo ocenil trditveno podlago, ki jo je navedla med upravnim postopkom. Te pomanjkljivosti tudi tožena stranka ni odpravila v izpodbijani odločbi, ko je sledila ugotovitvam prvostopnega organa. Zato izpodbijana odločba ni zakonita in bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku ponovno presoditi tožničine trditve in sama ali pa z napotki prvostopnemu organu dopolniti dejanske ugotovitve glede veljavosti navedenih listin (z dne 11.in 12.5.1948), izdanih pred podržavljenjem, kar bo odločilno za ugotavljanje, komu je bilo navedeno zemljišče (parc. št. 1253/1, gozd) dejansko podržavljeno.

Tožena stranka naj tudi v ponovnem postopku preveri, ali je navedeno zemljišče (parc. št. 1253/1), glede na podatek v zemljiškoknjižnem izpisku št. ... Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v L., z dne 20.5.1993, ki je v upravnih spisih in ki izkazuje lastništvo tega zemjišča za tožničinega pravnega prednika (I.V.), sploh lahko predmet obravnave v denacionalizacijskem postopku.

Ker tožena stranka pomankljivosti postopka pri organu prve stopnje - pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje - ni odpravila v smislu 1. in 2. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), bo morala v ponovnem postopku ravnati po napotilih sodišča ob upoštevanju določb 62. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS).

Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 39. členom ZUS. ZUS in ZUP je sodišče uporabilo smiselno kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).