VSRS Sodba U 1699/94

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za inšpekcijske službe Skupnosti obalnih občin K. št. ... z dne 5.8.1994, s katero je tržni inšpektor navedenega prvostopnega inšpekcijskega organa odločil, da se tožniku prepoveduje opravljati dejavnost prodaje sladoleda, točenje brezalkoholnih pijač in toplih napitkov izven poslovnega prostora obratovalnice, v kiosku na kopališču Počitniškega doma D.I.. Rok izvršitve odločbe je naslednji dan po prejemu odločbe in morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka opira svojo odločitev na ugotovitve prvostopnega organa - tržnega inšpektorja v zapisniku o kontrolnem pregledu poslovanja tožnika z dne 3.8.1994, pri katerem je ugotovil, da tožnik opravlja poslovno dejavnost izven poslovnega prostora - obratovalnice, in sicer v kiosku na kopališču Počitniškega doma D.I., brez ustreznega dovoljenja. Veljavnost dovoljenja za opravljanje poslovne dejavnosti v tem kiosku je potekla dne 30.8.1993. Tožnik je sicer zaprosil za izdajo dovoljenja tudi v letu 1994, vendar upravni organ dovoljenja še ni izdal, ker ni bilo odločbe sanitarne inšpekcije in zaradi zapletov v zvezi z lokacijo kioska, stoječega na križišču izgradnje marine v I.. Ker je tožnik opravljal svojo dejavnost v kiosku brez dovoljenja, je inšpekcijski organ prve stopnje tožniku izdal ukrep o prepovedi poslovanja izven njegove registrirane obratovalnice v skladu z določili zakona o tržni inšpekciji, s čemer se strinja tudi tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe.

V tožbi se tožnik sklicuje na pritožbene razloge in poudarja, da zavira izdajo dovoljenja za poslovanje v kiosku občinski funkcionar in direktor M. d.o.o. iz I., sicer pa izpolnjuje vse pogoje za opravljanje poslovne dejavnosti v tem objektu, saj ima sklenjeno veljavno pogodbo o najemu kioska, zaradi česar ni nobenih ovir za izdajo dovoljenja. Sicer pa je ukrep tržnega inšpektorja o prepovedi opravljanja dejavnosti v kiosku nezakonit, ker tožnik kot samostojni prodajalec, kakor je opredeljen v odločbi Sekretariata za občo upravo Občine I., lahko opravlja prodajo na drobno tudi v premičnih objektih, pod pogoji, določenimi v zakonu o blagovnem prometu, če si za to pridobi soglasje upravljalca površine, na kateri se bo prodaja vršila, kar izhaja iz 3. člena Odloka o ureditvi nekaterih vprašanj s področja obrtnega zakona (Uradne objave št. 13 z dne 9. maja 1986 - v nadaljevanju Odlok).

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 75. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in 39/94 - ZGD) ima podjetnik lahko poslovne enote - podružnice, ki so krajevno ločene od sedeža obrata. Podružnice je treba priglasiti organu pristojnemu za javne prihodke. Po 1. odstavku 12. člena Obrtnega zakona (Ur.l.SRS, št. 35/88 in 24/89), ki je veljal ob odločanju na prvi stopnji po 1. odstavku 596. člena ZGD (razen določb, ki se nanašajo na registracijo in na število zaposlenih), je samostojni obrtnik lahko ustanovil obratovalnico le na podlagi dovoljenja pristojnega občinskega upravnega organa. Po določbi 3. odstavka 11. člena navedenega obrtnega zakona so bili poslovni prostori lahko v več fizično ločenih prostorih, zakon pa ne določa, da bi smeli takšni ločeni prostori biti vključeni v obratovalnico obrtnika brez izdanega dovoljenja oz. spremembe dovoljenja iz 1. odstavka 12. člena navedenega zakona. Tožnik ne izpodbija inšpekcijske ugotovitve, da je opravljal slaščičarsko dejavnost v dislociranem poslovnem prostoru - kiosku brez ustrezne odločbe pristojnega upravnega organa. Če je opravljal obrtno dejavnost v dislocirani poslovni enoti, bi moral imeti po obrtnem zakonu za ta poslovni prostor odločbo o spremembi obrtnega dovoljenja oz. po 4. členu ZGD ugotovitveno odločbo o izpolnjevanju z zakonon določenih pogojev za opravljanje dejavnosti in izkazano priglasitev dislocirane poslovne enote (75. člen ZGD). Če je za tako odločbo zaprosil, še ne pomeni, da je smel začeti opravljati poslovno dejavnost v dislocirani enoti brez odločbe. Sicer pa v tem postopku tudi ni pomembno, zakaj odločba ni bila izdana. Ker tožnik ne zatrjuje, da bi za poslovni prostor sploh imel odločbo po 4. členu ZGD, je po presoji sodišča izkazana podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa po 4. členu Zakona o tržni inšpekciji (Ur.l.SRS, št. 27/74). Niso pa utemeljeni ugovori, da po 3. členu Odloka dovoljenje ni bilo potrebno, saj ta predpis v času izreka inšpekcijskega ukrepa ni veljal.

Na podlagi navedenega je ukrep tržne inšpekcije zakonit, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena ZUS, katerega določbe je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97).