VSRS Sodba U 227/95

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Š. z dne 24.11.1994, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč za čas od 1.7.1994 do 31.12.1994 v znesku 7.796.096,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je nadomestilo odmerjeno skladno z določbami 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih in 13. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, po katerem vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča določi do konca leta za naslednje leto s sklepom Skupščina Mesta Ljubljane na predlog Sklada stavbnih zemljišč. S sklepom Skupščine Mesta Ljubljane o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 (Ur.l.RS, št. 16/93) je določena vrednost točke 0.0444 SIT. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je vrsta obvezne dajatve, ki predstavlja trajno obveznost in je s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča (41. člen ZSZ). Zato določbe prvega odstavka 13. člena ZSZ (prav: Odloka) ni mogoče razlagati tako, da v primeru, če skupščina pred koncem leta ne sprejme sklepa o vrednosti točke za izračun nadomestila, določena vrednost točke ob izteku leta avtomatično preneha veljati. Določena vrednost za izračun nadomestila za leto 1993 se uporablja tudi pri obračunu nadomestila za leto 1994 do določitve njene nove vrednosti.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo, navaja, da je stališče tožene stranke napačno, meni da za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1994 ne more biti podlaga vrednost točke, določene za leto 1993, ker je ta dne 31.12.1991 prenehala veljati, sklepa o vrednosti točke za leto 1994 pa Skupščina mesta Ljubljane ni sprejela. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je v VI. poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l.SRS, št. 18/84, 33/89 in Ur.l.RS, št. 24/92 odl.US-ZSZ) določeno kot trajna obvezna dajatev (58. člen) in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča.

Skladno s pooblastilom iz 61. člena ZSZ je Skupščina Mesta Ljubljane z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Ur.l.SRS, št. 32/86, 46/88 in 39/89 - Odlok) določila, da se vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin določa do konca leta za naslednje leto s sklepom Skupščine Mesta Ljubljane na predlog Sklada stavbnih zemljišč.

Vrednost točke se trimesečno valorizira med letom z indeksi rasti cen na drobno v prejšnjem trimesečju, če je rast cen na drobno za več kot 10 % večja od indeksa, s katerim se določi vrednost točke do konca leta za naslednje leto (13. člen). Vrednost točke torej predstavlja variabilni element v izračunu vrednosti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki jo sprejme mestna skupščina za naslednje leto na predlog sklada stavbnih zemljišč in se med letom valorizira.

V obravnavni zadevi je tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za čas od 1.7.1994 do 31.12.1994 z uporabo vrednosti točke, določene za leto 1993. Tožeča stranka meni, da je bila veljavnost sklepa o določitvi vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 časovno omejena in je sklep s potekom leta (31.12.1993) izgubil pravno veljavo, zato ne more biti podlaga za izračun nadomestila za leto 1994. Točno je sicer, da je sklep o vrednosti točke, ki je bil podlaga za odmero spornega nadomestila, določil vrednost točke za leto 1993, toda po mnenju sodišča to še ne pomeni, da že zaradi tega ne bi mogel biti podlaga za izračun nadomestila za leto 1994.

Upoštevati je namreč treba, da je vrednost točke, ki jo je na podlagi odloka določila mestna skupščina s sklepom, le eden izmed elementov za izračun nadomestila, ki je po zakonu trajna obveznost in je vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča. Mestni odlok, ki je bil podlaga za izračun nadomestila, je bil sprejet v letu 1986, spremenjen pa v letu 1988, torej v času, za katerega je bila značilna velika inflacija. S predvidenim načinom izračuna nadomestila, torej z letnim določanjem vrednosti točke, se je želelo zagotoviti približno enake letne prilive in s tem tudi enak vir prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča na območju mesta Ljubljane. Ker je plačilo nadomestila po zakonu trajno določena obveznost zavezancev, namenjena viru javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča, sama okoliščina, da mestna skupščina ni sprejela novega sklepa o vrednosti točke za leto 1994, ne more vplivati na samo izvrševanje zakona v delu, ki se nanaša na plačilo spornega nadomestila kot trajne obvezne dajatve za financiranje urejanja stavbnih zemljišč. Zato s tem, ko je bila za izračun nadomestila za drugo polletje 1994 uporabljena vrednost točke, določena s sklepom mestne skupščine za leto 1993, niso bile v ničemer prizadete pravice tožeče stranke, ki je po zakonu in odloku zavezana k trajnemu plačilu nadomestila.

Glede na navedeno je tožba neutemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnih sporih ZUS (Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/97 popr.). Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1.

odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).