VSRS Sodba VI Ips 5/96

1. Tožbi za obnovo postopka, končanega s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 1602/94 z dne 20.9.1995 se ugodi in se ta sklep razveljavi.
2. Tožba zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije ... z dne 22.7.1994, se zavrne.

K 1. točki:

Z omenjenim sklepom je sodišče zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.7.1994. Svojo odločitev je oprlo na določbo 1. točke 1. odstavka 30. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) z utemeljitvijo, da je bila izpodbijana odločba tožnici vročena dne 9.8.1994 (povratnica), tožbo pa je ta, kljub pravilnemu pravnemu pouku, vložila pri Temeljnem sodišču v Novi Gorici - Enoti v Novi Gorici dne 26.10.1994, torej pri nepravem sodišču in že po preteku 30 dni po vročitvi. To sodišče je tožbo odstopilo vrhovnemu sodišču, ki jo je prejelo dne 10.11.1994, in ugotovilo, da je bila tožba prepozno vložena že pri temeljnem sodišču (na tožbi, ki jo je sicer tožnica poimenovala za pritožbo, je bil žig temeljnega sodišča z označenim datumom prejema 26.10.1994).

Tožnica je v teku upravnega spora umrla. Njen pravni naslednik, sin J.M., je dne 15.12.1995 zoper prej navedeni sklep sodišča vložil pritožbo, v kateri zatrjuje, da je iz žiga na vlogi razvidno, da je bila tožba pri temeljnem sodišču vložena pravočasno in sicer dne 5.9.1994 in ne 26.10.1994, kot to navaja vrhovno sodišče, ki je zaradi tega tožbo zavrglo.

Ker sklepa vrhovnega sodišča praviloma ni mogoče izpodbijati s pritožbo (1. odstavek 19. člena ZUS/77), iz vsebine vložene pritožbe pa izhaja, da tožničin pravni naslednik uveljavlja novo dejstvo (tožba naj bi bila pri temeljnem sodišču dejansko vložena že 5.9.1994, ne pa 26.10.1994, kot je v sklepu navedlo sodišče), ki bi pripeljalo do drugačne sodne odločitve (1. točka 1. odstavka 52.

člena ZUS/77), je sodišče pritožbo po vsebini štelo kot tožbo za obnovo postopka.

Tožba za obnovo postopka je utemeljena.

Sodišče je ponovno vpogledalo v vse spisne listine. V dopisu, s katerim je temeljno sodišče odstopilo tožbo vrhovnemu sodišču, je navedeno, da je ta pri temeljnem sodišču vložila vlogo dne 5.9.1994 (tako kot je navedeno v tožbi za obnovo postopka). Ker je bila ta nepopolna, je navedeno sodišče tožnico pozvalo, da jo v danem roku dopolni oziroma popravi. Ta je to storila z vlogo, ki je bila temeljnemu sodišču predložena dne 26.10.1994. Iz te vloge (tožbe), ki jo je temeljno sodišče poslalo vrhovnemu sodišču dne 10.11.1994, ne da bi zraven priložilo tudi vlogo z dne 5.9.1994, ni bilo razvidno, da je to dejansko tožba, ki je bila že popravljena oziroma dopolnjena na podlagi sodnega poziva, kar je bilo za vrhovno sodišče zavajajoča okoliščina glede datuma vložitve tožbe. Ker je vrhovno sodišče štelo, da je navedena okoliščina, ki je bila razlog za zavržbo tožbe, posledica napačnega ravnanja temeljnega sodišča, je na podlagi 2. odstavka 57. člena ZUS svoj sklep z dne 20.9.1995 razveljavilo in tožničino tožbo meritorno obravnavalo.

K 2. točki:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo Občine ... z dne 15.6.1993, s katerim je ta zavrgel zahtevek za vrnitev podržavljenih zemljišč parc. št. 1402, 1403, 1404, 1280 in 1285, na podlagi 2.

odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker vlagateljica nima statusa upravičenke v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen). Odločitev utemeljuje s tem, da naj bi tožnica parcele, ki so predmet tega postopka, pridobila od brata J.B., na podlagi darilne pogodbe, sklenjene dne 13.7.1955. Iz listin v spisih pa je razvidno, da so bile J.B. te parcele podržavljene z odločbo Komisije za agrarno reformo pri Okrajnem ljudskem odboru ... z dne 25.3.1955, torej že pred sklenitvijo navedene darilne pogodbe. Ker je J.B. sklenil darilno pogodbo, ko ni bil več lastnik teh parcel in so bile te na podlagi prej navedene odločbe, dne 11.7.1995, tudi vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje, je prvostopni organ pravilno zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo prej navedenih parcel.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da je bila darilna pogodba veljavno sklenjena, ker lastnik navedenih parcel (brat) ni mogel vedeti, da je bil razlaščen, saj o tem ni bil obveščen, kar je razvidno iz dokumentov v zemljiški knjigi. Razlog, naveden v odločbi o podržavljenju, da je bil lastnikov (bratov) naslov neznan, zaradi česar mu je bil postavljen skrbnik, je neutemeljen, saj je kasnejša lastnica V.V. pri sestavljanju zapisnika v B. izjavila, da je J.B. oddal navedene parcele sestri (tožnici), katere stalno prebivališče je le 500 m oddaljeno od B. Zato bi organ naslov lastnika J.B. lahko dobil. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je prvostopni organ, po ugotovitvi, da so bile parcele podržavljene bivšemu lastniku J. B. in tudi vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje (11.7.1955) še pred sklenitvijo darilne pogodbe, s katero je navedene parcele daroval svoji sestri - tožnici (13.7.1955), odločil pravilno. Zahteva za denacionalizacijo se namreč nanaša na nepremičnine, ki v času podržavljenja niso bile v lasti tožnice (podatki spisov), zato ji upravni organ, kot pravilno navaja že tožena stranka, ni mogel priznati statusa upravičenke v denacionalizacijskem postopku. Tožbena navedba, da bivši lastnik (tožničin brat) ni bil seznanjen z dejstvom, da so mu bile navedene parcele podržavljene, sama po sebi ne more vplivati na odločitev v tem postopku. Upravni organ je v denacionalizacijskem postopku dolžan upoštevati dokaz o podržavljenju (pravnomočno odločbo), dokler ta ni na zakonit način razveljavljena. Ker tožnica tega ne zatrjuje, je sodišče odločilo, kot to izhaja iz izreka.

Izpodbijana odločba je zakonita, zato tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1.

odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter na 1. odstavek 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).