VSRS Sodba II Ips 19/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti enoinpolsobno stanovanje v L. 8, prvo nadstropje in ga izročiti tožeči stranki. Zavzelo je stališče, da se toženka ne more uspešno sklicevati na določbo 149.čl. stanovanjskega zakona, ker se je v sporno stanovanje vselila januarja 1990 in torej do uveljavitve stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 nista še potekli dve leti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Po izselitvi D., pri kateri je bila toženka podstanovalka, je toženka ostala v stanovanju v nasprotju s tedaj veljavno določbo drugega odst. 76.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Po 149.čl. stanovanjskega zakona bi toženka pridobila položaj prejšnje imetnice stanovanjske pravice, če bi v bivala v stanovanju več kot dve leti pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona. Ta pogoj pa ni izpolnjen.

Proti tej sodbi vlaga toženka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je bila sprva pri D. podnajemnica. Po njeni odselitvi v V., pa je zasedla celo stanovanje. Sklicuje se na 149.čl. stanovanjskega zakona in navaja, da je prebivala v stanovanju do vložitve tožbe že skoraj štiri leta. Od uveljavitve zakona do vložitve tožbe pa sta potekli več kot dve leti. Nasprotuje sklicevanju na določbo drugega odst. 76.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, ki ne velja več. Meni, da je treba razlagati 149.čl. stanovanjskega zakona tako, da se dveletni rok računa do vložitve tožbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dveletni rok, določen v 149.čl. stanovanjskega zakona je začel teči tedaj, ko je prejšnji podstanovalec začel sam uporabljati celo stanovanje. Po toženkini izpovedbi ( glavna obravnava 24.11.1993, l.št. 13 spisa) se je D. odselila v V. septembra 1991. Od tedaj dalje je toženka sama uporabljala sporno stanovanje. Dveletni rok po 149.čl. stanovanjskega zakona se torej ni iztekel niti do uveljavitve tega zakona 19.10.1991, niti do vložitve tožbe v tej zadevi 11.11.1992 (in ne 11.11.1993, kot napačno navaja toženka v reviziji). Če se upošteva pravilen datum tožbe, ki je razviden iz sodne dohodne štampilke, ter toženkine lastne navedbe o izselitvi D., njeno sklicevanje na 149.čl. stanovanjskega zakona ni utemeljeno že glede na te podatke. Vendar pa je treba poudariti, da se šteje dveletni rok po 149.čl. stanovanjskega zakona do 19.10.1991, ko je ta zakon začel veljati. Določba 149.čl. je uvrščena med prehodne določbe zakona. Prehodne določbe urejajo prehod iz ene pravne ureditve v drugo, ki jo prinaša novi zakon. V tem primeru gre za to, da stanovanjski zakon ne pozna več stanovanjskih in podstanovanjskih razmerij, temveč najemna in podnajemna razmerja, ki temeljijo na lastninski pravici na stanovanjih. Po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih podstanovalsko razmerje na celem stanovanju ni bilo mogoče. Stanovanjski zakon je v določenih primerih legaliziral prejšnje nezakonito stanje in priznal podstanovalcem upravičenje do sklenitve najemne pogodbe ali nakupa po določbah o privatizaciji. Predpisani pogoji pa so morali biti izpolnjeni ob uveljavitvi zakona. Kdor je v tem trenutku izpolnjeval pogoje po 149.čl. stanovanjskega zakona, je pridobil pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Čas po uveljavitvi zakona pa prejšnjemu podstanovalcu ne koristi več. To bi bilo v nasprotju s smislom in dikcijo določbe 149.čl, posebno pa še z naravo in pomenom prehodnih določb zakona.

Sklicevanje na določbo 2. odst. 76.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih je utemeljeno. Ta določba namreč opredeljuje pravni položaj toženke pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, kar je pomembno za presojo, ali zaseda toženka sporno stanovanje zakonito ali ne. O izpraznitvenem tožbenem zahtevku zoper toženko pa je odločeno na podlagi zdaj veljavne določbe 58.čl. stanovanjskega zakona. Vendar, da bi se ugotovilo, ali zaseda toženka sporno stanovanje nezakonito, je bilo treba presoditi njen položaj po prejšnjih predpisih, na katere izrečno napotuje tudi določba 2. odstavka 159.čl. stanovanjskega zakona.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženkino revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).