VSRS Sodba II Ips 944/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka prodati stanovanje št. 23 v II. nadstropju stanovanjske stavbe v N.G. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 16.283,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri izrecno ne uveljavlja nobenega revizijskega razloga. Starši tožeče stranke imajo res stanovanjsko hišo, vendar pa imajo hiše tudi nekateri uslužbenci Carinarnice v Novi Gorici, katerim pa je tožena stranka stanovanje prodala. Tožena stranka je tedaj svoje uslužbence obravnavala neenako. V pritožbi je tožeča stranka navedla osebe, katerim je bilo stanovanje prodano kljub temu, da imajo stanovanjske hiše, vendar pa pritožbeno sodišče zaradi razjasnitve teh okoliščin sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo. S tem je zmotno uporabilo določbe 8. in 370.čl. ZPP . Za to, da bi ugotovilo, za kakšno hišo gre, pa bi moralo sodišče opraviti ogled. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče odloča v konkretnem sporu in v mejah v konkretnem sporu postavljenega tožbenega zahtevka. V obravnavani pravdni zadevi je zato moralo odločiti o tem, ali je tožbeni zahtevek, ki ga je proti toženi stranki naperila tožeča stranka, utemeljen po določbah materialnega prava (Stanovanjskega zakona, Ur. l. SRS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ ). Zaradi povedanega morebitna različna praksa tožene stranke pri prodaji stanovanj, za odločitev v tej pravdni zadevi pravno ni odločilna.

Sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje le, če misli, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje ( 370.čl. ZPP). Ni tedaj odločilna ugotovitev dejanskega stanja, ampak pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Slednja pa je odvisna od tega, ali so dejstva, ki so v pritožbi ponujena, lahko pravno odločilna. Ker za odločitev v tej pravdni zadevi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je tožena stranka nekaterim uslužbencem prodala stanovanje, čeprav so imeli zgrajene hiše, ni pravno odločilno, pritožbeno sodišče v reviziji zatrjevane kršitve določbe 370.čl. ZPP ni zagrešilo. Revizijska trditev o kršitvi določbe 8.čl. ZPP pa je povsem pavšalna in brez razlogov. Dolžnost revizijskega sodišča pa je, da izpodbijano drugostopno sodbo preizkusi le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni ( 386.čl. ZPP).

Tudi neizvedba dokaza z ogledom stanovanjske hiše ne predstavlja v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP. Izvedba dokaza z ogledom stanovanjske hiše niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku ni bila predlagana. Izvedbo tega dokaza tako tožeča stranka prvič ponuja v revizijskem postopku. To pa ni dovoljeno ( 3. odst. 385.čl. ZPP).

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker tekom obravnavanja zadeve sodišči druge in prve stopnje tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odst. 354.čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti ( 386. čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ( 393.čl. ZPP).