VSRS Sodba II Ips 691/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 6.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 13. 10. 1993 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 719.058,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 13. 10. 1993 dalje. Višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženih strank delno ugodilo in odškodnino znižalo na 4.500.000,00 SIT, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa na 511.223,50 SIT. V ostalem je pritožbi toženih strank, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožeči stranki prisojena v prenizkem znesku. Sodišče druge stopnje je ob znižanju te odškodnine na znesek 2.000.000,00 SIT povsem nekritično sledilo pritožbi toženih strank. Pri tem znižanju so bile v premajhni meri upoštevane ugotovitve izvedencev o prizadetosti tožničinega zdravja. Tako nizka odškodnina je bila tožeči stranki priznana le zaradi njenega družbenega statusa, ki naj bi se kazal v tem, da opravlja le dela snažilke. Če bi sodišče v zadostni meri upoštevalo tožničino mladost in dejstvo, da ima za tri centimetre krajšo nogo, roko pa pohabljeno, bi ji vsekakor prisodilo vso zahtevno odškodnino. Reviziji naj se ugodi, tožeči stranki pa prisodi odškodnina v celotnem zahtevanem znesku.

Revizija je bila vročena nasprotnima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je po 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR ) pravni standard. To pomeni, da odločanje o tem, kolikšen znesek ustreza pojmu pravične denarne odškodnine v konkretnem primeru, spada v področje razlage materialnega prava. Ta pa je, ob upoštevanju vseh v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odst. 385.čl. ZPP), v izpodbijani pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča pravilna. Pri odmeri pravičnega denarnega zadoščenja iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti, je pritožbeno sodišče upoštevalo vse ugotovitve izvedencev, tedaj tudi tiste, ki so povezane s prikrajšavo leve spodnje okončine za tri centimetre in zavrto gibljivostjo v levem komolcu ( 3. str. razlogov drugostopne sodbe ), in vse kriterije, ki so za odmero pravične denarne odškodnine določeni v 200.čl. ZOR (stopnja duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in združljivost prisojene odškodnine z naravo in namenom denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo). V pravdnem spisu ni prav nobene podlage za revizijsko trditev, da je bila tožeči stranki odškodnina znižana le zaradi njenega nižjega socialnega statusa. Spremembo (znižanje) odškodnine je namreč pritožbeno sodišče utemeljilo z materialnopravno korektnimi argumenti, da mora denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo doseči določeno tožničino zadoščenje, vendar pa mora biti to, da bi bilo pravično, sorazmerno njenemu prikrajšanju, hkrati pa mora biti prisojena odškodnina vpeta v širše družbene okvire, ki se v odškodninskem pravu izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. S prisojo denarnega zadoščenja v višini 2.000.000 SIT, je po vsem povedanem tudi po mnenju revizijskega sodišča odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti primerno individualizirana, določba 200.čl. ZOR pa pravno pravilno uporabljena.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ( 386.čl. ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb iz 10. točke 2. odst. 354.čl. ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ( 393.čl. ZPP).