UPRS Sodba in sklep I U 2503/2017-6

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-987/2017/15 (1312-08) z dne 24. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, v 2. točki izreka pa odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU¹ (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 21. 9. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in so mu bili v skladu z 39. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odvzeti prstni odtisi. Na podlagi pridobljenih podatkov iz Centralne baze Eurodac je toženka ugotovila, da je bil tožnik v navedeno bazo vnesen 29. 5. 2017 s strani Republike Hrvaške, zato ji je v skladu s prvim odstavkom 3. člena in (c) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe 25. 9. 2017 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem ter dne 9. 10. 2017 prejela njen odgovor, da je Republika Hrvaška na podlagi (c) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3Toženka je na osebnem razgovoru, ki je bil v skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe opravljen 11. 10. 2017 v navzočnosti tožnikovega pooblaščenca z namenom, da se ugotovi dejansko stanje, ki bo omogočilo lažjo določitev odgovorne države članice na podlagi Dublinske uredbe, tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z dejstvom, da je toženka iz Centralne baze Eurodac prejela podatek, da je bil tožnik že 29. 5. 2017 vnesen v navedeno bazo s strani Republike Hrvaške kot prosilec za mednarodno zaščito. Seznanila ga je tudi z dejstvom, da je Republiki Hrvaški poslala prošnjo za ponovni sprejem v obliki standardnega obrazca, ta pa je odgovorila, da je v skladu s (c) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik na osebnem razgovoru ni želel sodelovati.

4Toženka je 21. 9. 2017 od tožnikovega pooblaščenca prejela informacije o stanju v Republiki Hrvaški, ki govorijo negativno glede stanja prosilcev, vendar po mnenju toženke ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško. Vsebina je usmerjena na problematiko emigrantskega vala v letih 2015 in 2016, glede leta 2017 pa ni člankov, ki bi govorili o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU. Druge države članice na podlagi Dublinske uredbe prosilce vračajo v Republiko Hrvaško, kar tudi kaže, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

5Toženka ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo EU ne more biti sporna. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Hrvaški v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema, saj so bili tudi nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema.

6Poudarja, da Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države. Toženka torej ocenjuje, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 1848/2017 z dne 6. 9. 2017. Navaja, da tudi noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in ima uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Svojo odločitev utemeljuje na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi z 4. alinejo 51. člena ZMZ-1, ker je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

7Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev predvsem iz razloga, ker meni, da toženka prošnje za obravnavanje tožnikove zahteve ne bi smela poslati Republiki Hrvaški. Navaja, da je iz Centralne baze Eurodac razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito najprej zaprosil v Švici (25. 8. 2015), kasneje v Republiki Hrvaški (29. 5. 2017). Iz izpodbijane odločitve ni razviden razlog, zakaj se je toženka odločila, da prošnjo pošlje Republiki Hrvaški in ne Švici, ki je bila prva država, v kateri je tožnik vložil prošnjo. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi Mengesteab C-670/16.

8Meni, da je s svojimi izjavami in dokazi (poročila o stanju v Republiki Hrvaški) izkazal, da so v sistemu mednarodne zaščite na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti. Poudarja, da zadostuje dokazni standard utemeljene domneve, ki je izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnemu človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, in se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 in I Up 276/2014, toženka pa dvoma s svojimi odgovori ni ovrgla. Toženka neresnično ugotavlja, da se informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanašajo na stanje v času begunskega vala leta 2015 in 2016. Večina predloženih poročil je novejšega datuma in opisujejo razmere po prenehanju begunskega vala. Navedena dokazna ocena toženke je zato nepravilna, odločitev pa nima razloga o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

9Skupaj s tožbo tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijane odločitve na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen, bi tožnik izgubil možnost, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija.

10Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da v postopkih na podlagi meril iz Dublinske uredbe za obravnavo prošnje ni vedno odgovorna prva država članica, v kateri je prošnja vložena. Pojasnjuje, da je v tožnikovem primeru na podlagi izpisa iz Centralne baze Eurodac menila, da je za obravnavo tožnikove prošnje po Dublinski uredbi odgovorna Republika Hrvaška oziroma da Republika Hrvaška razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami o primeru, saj je bila dolžna v dveh mesecih od vložitve tožnikove prošnje izpeljati dublinski postopek s Švico. S tožnikom je v zvezi s tem poskusila izvesti osebni razgovor, na katerem pa ni želel sodelovati. Predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Tožnik v tožbi ugovarja, da je napačna ugotovitev toženke, na kateri izpodbijani sklep temelji, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, s čemer v bistvu izpodbija napačno uporabo meril iz Dublinske uredbe.

13Sodišče navedenega tožbenega ugovora zaradi pomanjkanja razlogov o navedenem spornem dejstvu v izpodbijani odločbi ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka, zaradi česar je treba izpodbijano odločbo odpraviti.

14Člen 27(1) Dublinske uredbe določa, da ima prosilec iz člena 18(c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega ali zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. Obseg pravnega sredstva, ki je na voljo prosilcu za mednarodno zaščito zoper odločitev o predaji, ki je bila sprejeta v zvezi z njim, je pojasnjen v uvodni izjavi 19 te uredbe, v kateri je navedeno, da bi moralo učinkovito pravno sredstvo, ki je z navedeno uredbo uvedeno zoper odločitve o predaji, zato da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, na eni strani obsegati preučitev uporabe te uredbe in na drugi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec (glej sodbo Ghezelbash CC-63/15 z dne 7. 6. 2016). Zakonodajalec Unije se v okviru te uredbe za določitev države članice ni omejil na vzpostavitev organizacijskih pravil, ki urejajo odnose med državami članicami, ampak se je odločil, da prosilce za azil vključi v ta postopek, tako da je države članice zavezal, da jih obvestijo o merilih glede odgovornosti ter jim ponudi možnost predložitve informacij, ki omogočajo pravilno uporabo teh meril in jim zagotovijo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o predaji, sprejeto ob koncu postopka (glej sodbo Ghezelbash C-63/15 z dne 7. 6. 2016). To določbo je treba razlagati tako, da prosilcu za mednarodno zaščito nudi učinkovito sodno varstvo s tem, da mu zlasti zagotavlja možnost vložitve pravnega sredstva zoper odločbo o predaji, sprejeto v zvezi z njim, ki se lahko nanaša na preučitev te uredbe, vključno s spoštovanjem postopkovnih jamstev, določenih z navedeno uredbo (glej sodbo Karim C-155/15 z dne 7. 6. 2016).

15Da pa je prosilcu zagotovljena možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o predaji, sprejeto v zvezi z njim, pa morajo biti v odločitvi jasno navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v zadevi.

16V obravnavanem primeru sodišče pritrjuje tožniku, da razlogi o odločilnih dejstvih iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo. Dublinska uredba v bistvu temelji na izvedbi postopka določitve odgovorne države članice, ki se določi na podlagi meril iz poglavja III. Da je zoper odločitev o določitvi odgovorne države članice prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljena možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva, pa mora biti v odločitvi natančno pojasnjeno, na podlagi katerega merila je bila sprejeta.

17Iz izpodbijane odločbe pa navedeno ne izhaja. Toženka namreč v izpodbijanem sklepu ne pojasni, na podlagi katerega merila iz poglavja III je ugotovila, da je za obravnavno tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prav Republika Hrvaška in ne na primer Švica, v kateri je tožnik še prej, kot v Republiki Hrvaški, prav tako vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kar ni sporno, saj toženka v odgovoru na tožbo tega ne prereka. Sodišče še ugotavlja, da tožnik z dejstvom, da iz Centralnega registra Eurodac izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Švici, na osebnem razgovoru ni bil seznanjen.

18Sodišče sicer pritrjuje toženki, da na podlagi navedenih meril za obravnavo prošnje ni vedno odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena. Navedeno pa ne pomeni, da odločitve o določitvi odgovorne države članice, ki ni prva, v kateri je bila prošnja vložena, ni treba obrazložiti. Prav tako na tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva (obrazložene odločitve) ne more vplivati, da je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavo njegove prošnje sprejela, niti da tožnik na osebnem razgovoru ni želel sodelovati.

19Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj toženka ugotovljene nepravilnosti odpravi

20Ker je bilo potrebno že na podlagi predhodno navedenih pomanjkljivosti izpodbijano odločitev odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

K II točki izreka:

21Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa. Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, tako da začasna ureditev stanja, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 vezana na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe, na tožnikov pravni položaj ne more več vplivati.

¹ UREDBA (EU) št. 604/2013 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev),UL L 180/31 z dne 29. 6. 2013.