VSRS Sklep III Ips 63/94

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da se izreče za nedopustno izvršba, dovoljena s sklepoma Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju z dne 29.3.1991 opr. štev. II Pg .../91 in z dne 5.4.1991 opr. štev. III Ig .../91 glede vseh stvari, navedenih v omenjenih sklepih ter naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki vrniti njene pravdne stroške, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga tožena stranka revizijskemu sodišču, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki ter intervenientu na njeni strani, ki sta v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Med toženo stranko in intervenientom na strani tožeče stranke dogovorjena ekskluzivnost ne vpliva na pravno razmerje med tožečo stranko in intervenientom na njeni strani, s tem pa tudi ne na odločitev v tem sporu. V zvezi s tem opozarja revizijsko sodišče še posebej na 2. točko 1. odst. 9. člena in 12. člen zakona o zatiranju nelojalne kokurence in monopolnih sporazumov (Ur. list SFRJ štev. 24/74...58/89), ki je veljal ob sklenitvi pogodbe o poslovnem sodelovanju med toženo stranko in intervenientom na strani tožeče stranke ter na 2. in 3. točko 1. odst. in 2. odst. 23. člena zakona o trgovini (Ur. list SFRJ štev. 46/90), ki je veljal v času izvajanja omenjene pogodbe.

Za pravno pravilno odločitev v sporu je odločilna pravilna opredelitev pravne narave pogodbe, ki sta jo sklenila tožeča stranka in intervenient na njeni strani dne 28.3.1991 in jo naslovila s "pogodbo o prodaji blaga"(v nadaljevanju: pogodba).

Pravne narave pogodbe ne opredeljuje naslov, ampak njena vsebina. Po 1. odst. 454. člena ZOR sta zakonita bistvena sestavna dela prodajne pogodbe predmet in cena. Če ne bi bilo 6. člena pogodbe, bi 4. člen pogodbe res navajal na zaključek, da gre za prodajno pogodbo. Iz 6. člena pogodbe, upoštevajoč pri tem še zlasti tudi 1. in 2. člen pogodbe pa sledi, da pogodba ni prodajna pogodba ampak pogodba iz 309. člena ZOR. Samo tako je mogoče razlagati določbo 6. člena pogodbe, da si tožeča stranka zadrži od izkupička znesek, potreben za pokritje njene terjatve do intervenienta, ostalega pa izroči intervenientu, pri čemer si zadrži 5% od intervenientu izročenega zneska ter znesek stroškov, nastalih s prodajo. Pogodbena določba o upravičenju tožeče stranke, da si zadrži 5% od dela izkupička, izročenega intervenientu, je določba o proviziji, do katere je upravičena tožeča stranka za opravljeno storitev prodaje blaga za intervenienta. Ta določba in še določba o pokritju stroškov, ki jih bo imela tožeča stranka s prodajo, pa sta določbi, značilni za mandatno in ne prodajno pogodbo. Takšna pogodba pa je tudi pogodba, ki jo ureja ZOR v 309. členu.

Ker pogodba ni prodajna pogodba, tožeča stranka na njeni podlagi ni pridobila na spornih predmetih lastninske pravice. To pa še ne pomeni, da na njih ni mogla pridobiti nobene od tistih pravic, ki tretjega upravičujejo k vložitvi ugovora zoper izvršbo po 56. členu ZIP, glede na 244. člen ZIP pa tudi ugovora zoper zavarovanje.

S sklenitvijo pogodbe je tožeča stranka pridobila na predmetih, ki so bili predmet pogodbe, pravico, da se poplača iz izkupička, doseženega z njihovo prodajo. Takšna pravica je ena od pravic iz 56. člena ZIP, ki lahko prepreči izvršbo (zavarovanje), vendar samo v primeru, če je tožeča stranka pridobila oblast nad predmeti pogodbe pred realizacijo začasne odredbe. Prepreči pa jo lahko samo v tistem obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, ki jo ima tožeča stranka proti intervenientu, ne pa v večjem.

Ker sodišči druge in prve stopnje materialnega prava nista uporabili tako, kot je obrazloženo zgoraj, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo (2. odst. 395. člena ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče predvsem ugotovilo, ali in kdaj je tožeča stranka prevzela predmete pogodbe glede na izvršitev sklepa o začasni odredbi ter kolišen del predmetov, ki so predmet pogodbe, je potreben za pokritje terjatve tožeče stranke do intervenienta, nakar bo ponovno odločilo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.