VSRS Sklep II Ips 981/93

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja Republika Slovenija. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke Republike Slovenije in prvostopni sklep potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo nasprotna udeleženka Republika Slovenija. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da je zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja Občina, podrejeno pa oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je sodišče zmotno uporabilo zakon o izvrševanju kazenskih sankcij in sicer določbe, ki urejajo izvršitev kazni zaplembe in vrnitev zaplenjenega premoženja. Določbe 2. odstavka 145. člena po njenem mnenju ni mogoče uporabiti neodvisno od 142. in 143. člena tega zakona. Po 142. členu postane zaplenjeno premoženje družbena lastnina in se izroči občini, občina pa potem jamči za obveznosti obsojenca. Navedeni določbi sta odraz ustavnih sprememb v letu 1963 in 1974, ko so bile tozadevne pristojnosti prenešene na občine. Tudi v konkretnem primeru je bilo premoženje prenešeno na občino, čeprav na podlagi drugega pravnega naslova. Revidentka meni, da to ni pomembno. Republika bi bila lahko zavezanka le za premoženje v naravi, tako kot vsaka druga pravna oseba. ZIKS je bil sprejet v drugačnih družbenih razmerah in ga je zato mogoče uporabiti le za postopek vračanja. Sicer je za popravo krivic v letih od 1945 do 1963 potrebno uporabiti ZDEN. Uporaba ZIKS bi povzročila različno obravnavanje upravičencev in povzročila nove krivice. Sodišče lahko to prepreči le tako, da tudi v postopkih po 145. členu uporabi ZDEN.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in predlagajoči stranki (3. odstavek 390. člena ZPP). Prva in druga predlagajoča stranka sta na revizijo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nasprotna udeleženka Republika Slovenija neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ravnali, ko sta se v celoti oprli na zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. SRS, št. 17/78 in 8/90). Po 2. odstavku 145. člena ZIKS je zavezanec za plačilo vrednosti premoženja tista družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Zakon ne določa nobene dodatne okoliščine, ki bi v določenih primerih obveznost prevzemnika zmanjševala ali odpravljala.

Revizijsko sodišče sicer soglaša z nasprotno udeleženko, da je bil ZIKS sprejet v drugačnih razmerah, vendar pa to ne zadošča za odklonitev njegove uporabe, še manj pa za uporabo zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l. RS, št. 27/92).

Že sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo na dejstvo, da je določba 145. člena ZIKS jasna in da zato posebna razlaga ni potrebna. Vrednost premoženja mora povrniti tista družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.

Povezava s 142. členom ni potrebna. Različno besedilo v obeh členih ima smisel prav v tem, da se upravičencu do vrnitve olajša postopek pri iskanju zavezanca. Pa tudi v tem, da lahko pride do odprave kazni, izrečene po prejšnjem zakonu, v času veljavnosti poznejšega zakona, kar bi sicer upravičencu utegnilo povzročati težave. Da pa je bila prevzemnica pravna prednica Republike Slovenije, med udeleženkama ni sporno. Če pa je tako, nasprotna udeleženka neutemeljeno vztraja pri trditvi, da bi morala biti zavezanka za plačilo občina.

Glede uporabe ZDEN pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je ZDEN sicer res poznejši predpis, vendar pa obenem predpis, ki ni nikoli veljal za v tem postopku obravnavana razmerja. Kazen zaplembe je bila v obravnavanem primeru odpravljena na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti in ne na podlagi obnove postopka, ki jo je urejal 92. člen ZDEN. Sicer pa je bil 92. člen ZDEN z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 5.11.1992 (Ur.l. RS, št. 56/92), razveljavljen. Tako ugovor, da bi sodišče le z uporabo ZDEN lahko preprečilo neenako obravnavanje neupravičeno obsojenih, ne more biti utemeljen. Drugačna zakonska ureditev je lahko le stvar zakonodajalca in ne sodišča.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker nasprotna udeleženka z revizijo ni uspela, stroški odgovora na revizijo pa niso bili priglašeni, je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.