VSRS Sklep II Ips 18/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagatelja na vrnitev zaplenjenega premoženja po 145. členu zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Ugotovilo je, da je zavezanka za vrnitev premoženja občina, odškodnino pa bo izplačal Slovenski odškodninski sklad. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi predlagatelja in prvostopni sklep spremenilo tako, da je plačilo odškodnine naložilo zavezanki občini. Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo zavezanka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je zavezanka sicer res prevzela zaplenjeno premoženje, da pa od njega ni imela nobenih koristi. Po dveh letih je s premoženjem začelo upravljati Komunalno podjetje državnih zgradb, leta 1963 pa je bilo brezplačno prenešeno na tovarno. Nasprotna udeleženka se ne more strinjati z uporabo 145. člena ZIKS brez upoštevanja novih predpisov o popravljanju krivic, zlasti ZDEN. ZIKS je bil sprejet v drugačnih političnih in gospodarskih razmerah. Odškodnine po 145. členu ZIKS bodo povzročile finančni zlom družbenopolitičnih skupnosti. Nasprotna udeleženka sredstev za plačilo odškodnine nima. Dosledna uporaba ZIKS pa bi tudi povzročila neenakopravno obravnavanje oškodovancev. Tisti, ki bi dosegli razveljavitev zaplembe, bi dobili celotno odškodnino, drugi pa bi morali skupaj z ostalimi davkoplačevalci prispevati k povečanju republiškega proračuna. Medtem pa bo Tovarna ... nemoteno opravila privatizacijo brez obveznosti do nekdanjih lastnikov. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ali pa oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Nasprotna udeleženka ni obrazložila uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po 386. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 37. člena zakona o nepravdnem postopku (ZNP) tudi v tem postopku, revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi le v tistem delu in glede tistih procesnih kršitev, ki jih stranka izrecno navede in obrazloži. Gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija pravnomočna odločitev sodišča. Pavšalnih procesnih ugovorov zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Ker ni bila storjena niti kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo mora revizijsko sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, temu ugovoru ni moglo ugoditi.

Ugovor zmotne uporabe materialnega prava pa nasprotna udeleženka je obrazložila. Vendar pa ta ugovor ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo, ko se je v celoti oprlo na zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Ur.l. SRS, št. 17/78 in 8/90). Sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage za odločitev, da je odškodnino dolžan plačati Slovenski odškodninski sklad. Po 2. odstavku 145. člena ZIKS je zavezanec za plačilo vrednosti premoženja tista družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Zakon ne določa nobene dodatne okoliščine, ki bi v določenih primerih obveznost prevzemnika zmanjševala ali odpravljala.

Tako ugovor nasprotne udeleženke, da ni imela koristi od prevzetega premoženja, za razmerje med udeležencema v tem postopku ni pravno odločilen.

Revizijsko sodišče sicer soglaša z nasprotno udeleženko, da je bil ZIKS sprejet v drugačnih razmerah, vendar pa to ne zadošča za odklonitev njegove uporabe, še manj pa za uporabo zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Ur.l. RS, št. 27/92). Že sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo na dejstvo, da je Ustavno sodišče RS s svojo odločbo z dne 5.11.1992 (Ur.l. RS, št. 56/92) razveljavilo 92. člen ZDEN in s tem onemogočilo uporabo tega zakona za primere, med katere sodi tudi obravnavani. Ustavno sodišče je ugotovilo, da ZDEN ne omogoča udejanjenja 30. člena ustave RS. Menilo je tudi, da je ZIKS za prizadete ugodnejši in s tem napotilo na njegovo uporabo. Drugačna zakonska ureditev je tako lahko le stvar zakonodajalca, ne pa sodišča.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).