VSRS Sodba III Ips 49/93

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožeči glavnico v znesku 586.354,35 DEM s 15,5 % zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 386.300,00 Sit. Ugovor toženih strank zoper plačilni nalog je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi toženih strank in je sodbo prve stopnje delno spremenilo ter izreklo, da se plačilni nalog opr.št. Pl 1/92 za umaknjeni znesek 28.896,00 razveljavi in v tem obsegu postopek konča, za znesek 536.014,00 DEM glede plačila glavnice pa ostane plačilni nalog v veljavi. Glede glavnice 50.340,35 DEM, glede obresti od celotne glavnice ter glede stroškov pa je prvostopno sodbo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da obstoji med tožečo in prvotoženo stranko kupoprodajno razmerje in da se vtoževani znesek nanaša na kupnino za dobavljeno peneče vino in na stroške prevoza. Potrdilo je tudi ugotovitev, da je drugi toženec s podpisom dodatka h kupni pogodbi z dne 26.9.1991 prevzel osebno jamstvo za dolg prve tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijska razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je spor zreduciran v dve dilemi: kakšna je vsebina spornega posla in ali je drugi toženec prevzel osebno obveznost. Sporna je tudi višina transportnih stroškov. Sklicuje se na določbi 311. in 298.čl. ZPP, ki nalagata predsedniku senata, da sporni predmet vsestransko pretrese in da poskrbi, da se ugotovi dejansko stanje, ki je pomembno za odločbo. Glede na to bi sodišče moralo izvesti vse možne dokaze. Napačno je stališče, da gre za kupoprodajo. Sodišče ni niti preverilo trditve tožene stranke, da gre za posel, ki je podrvržen skupnemu riziku. Ni rešen ugovor o stroških transporta. Sodišču očita ignoranco. Zanika, da bi drugi toženec prevzel osebno zavezo in vztraja, da je dokumente podpisal kot direktor prve tožene stranke. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno štelo njene pritožbene trditve kot nedovoljene novote, saj spisovna dokumentacija, zlasti zapisniki o zaslišanju prič H. in R. to povsem izpodbijajo. Poudarja, da dokumentacija ne prikazuje pravilno dejanskega stanja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb 298. in 311. čl. ZPP, ki urejata materialno in formalno procesno vodstvo. Kljub pomankljivim navedbam tožene stranke, ki se je glede prve tožene stranke omejila zgolj na prerekanje zahtevka po temelju in višini brez kakšne določne utemeljitve, je sodišče ugotovilo vsebino pravnega razmerja med tožečo in prvo toženo stranko ter L. in sicer tako, da je bila s pogodbo z dne 12.12.1990 dogovorjena dobava in plačilo francoskega sekta. Ugotovilo je, da je tožeča stranka svoj del obveznosti izpolnila in dobavila naročeno blago, tožena pa svoje obveznosti ni izpolnila in prejetega blaga ni plačala. Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji česa drugega ni zatrjevala, je sodišče svoje dolžnosti v zvezi z materialnim in formalnim pravdnim vodstvom v celoti izpolnilo in so revizijski očitki tožene stranke neutemeljeni.

Ugovor drugega toženca, da ni sprejel nobene osebne obveznosti glede jamstva za plačilo dolga prve tožene stranke, je sodišče rešilo na podlagi dodatka h kupni pogodbi, sklenjenga dne 26.9.1991. Ta listina je pomembna, ker opredeljuje pravno razmerje med tožečo in prvo toženo stranko kot kupoprodajno, določa višino dolga tožene stranke za dobavljeni sekt in tovornino in vsebuje osebno jamstveno zavezo drugega toženca. Obe sodišči opirata svoje ugotovitve na to listino. Ker je bilo na obeh stopnjah sojenja ugotovljeno kupoprodajno razmerje, je s tem odgovorjeno tudi na sicer nedovoljeno pritožbeno novoto (496.a.čl. ZPP), da je šlo med pravdnimi strankami za posel s skupnim rizikom. Ko je pritožbeno sodišče obravnavalo pravno naravo pogodbe med strankama in ugotovilo, da je to prodajna pogodba, je s tem izključilo zatrjevano drugačno pravno razmerje med strankama. Zato tožena stranka ni bila prikrajšana za odgovor na svoje drugačne trditve, čeprav je zanemarila s temi trditvami nastopiti pravočasno, to je v postopku na prvi stopnji. Glede na navedeno je še tem bolj odveč njen očitek ignorance, naslovljen na sodišče.

V okviru materialno pravne presoje pravilnosti izpodbijanih sodb ugotavlja revizijsko sodišče, da je pravno razmerje pravilno opredeljeno kot kupoprodajno z obveznostjo tožene stranke, da plača kupnino in tovornino in da je prav tako pravilno ugotovljeno osebno jamstvo drugega toženca za obveznosti prve tožene stranke.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).